ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki Odzivi in mnenja, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Triindvajseto pismo   
                              
17. januar 2015


Dragi prijatelji umetnosti, posebej glasbene!

Sedim v čakalnici in se potopim v svoje lastne misli. Razmišljam, ker vem, da bom moral čakati. To je nekakšen ritual, ki se mu ne morem izogniti. Čakalnica ni navadna, gre za čakalnico, ki ima več vrat; za enimi vrati je moj zdravnik. Čeprav so me naročili za natančen čas, bom čakal dve uri ali še malo več. Ampak iz potopljenih misli me zbudi glasba: Etuda v E-duru Frederica Chopina. Pianista ne prepoznam, glasba pa me spomni na uro klavirja, ko sem tudi sam igral to skladbo. Konec. In sledi druga glasba, drugi stavek - Scherzo iz Beethovnove Devete simfonije. Samo en stavek, sledi Schubert in potlej še Mozart, stavek iz simfonije. In potem slišim glas:

»Kdo pa je to dal? Ali ni preveč na glas?«

»Saj res, ne vem, kdo se je tega spomnil« odgovori drugi glas, gospa v belem.

»Bom dala tišje.«

Glasba se je umaknila. Gospa je stopila v neko neznatno sobo in utišala izbrano glasbo, - da ne bi motila. Prehitela me je, ker sem že skoraj rekel, kako dober izbor glasbe imajo.

Prav res: glasba naj ne moti, ampak mene pogosto moti. Kamor pridem, povsod je glasba. Pa ne po mojem okusu. Glasba, ki jo vrtijo v trgovskih centrih ni Mozartova. Bog ne daj! Tudi ni slovenska! Okusi so različni, v tujih trgovina prav posebni. Samo zato, da ne bi plačali odškodnine avtorjem? Pravzaprav ne. Izbor je po okusu šefa trgovine. In ta šef je prepričan, da pozna okus kupcev in tistih, ki pridejo v veliko trgovino tudi zato, ker tam srečaš veliko znancev. Tako kot na tržnici: Glasbo imajo predvsem zato, da ni tišine. To, razbijanje tišine, je pogosto navada. Ampak glasba je lahko tudi drugačna. In zato hodimo na koncerte. Takšne in drugačne, spodobne in nespodobne, na abonmajske (radijske in filharmonične) in na koncerte komponirane elektroakustičlne glasbe. Zvokotok. Ni nas bilo veliko, ampak zvečine so bili mladi. In to mi je bilo všeč. Na odru so bili odlični glasbeniki: Simon Klavžar, Klemen Leben, Tadej Kenig, Oskar Laznik, Nina Prešiček. Sami navdušenci!
Slišali smo tudi skladbo, ki jo je ustvaril mladi Matej Bonin. Imel je dobro skladateljsko družbo, njegovo delo Gymnastics of non-sens pa je bila najbolj zanimiva, celo umetniško pronicljiva. Kaj naj to pomeni? Pomeni, da se je Bonin igral z zvoki klavirja, harmonike, tolkal, flavte in glasu, in da je odkril muzikalne povezave, ki so segle v prostor s kančkom ironije in sladostrastja. Sodobni skladatelji iščejo – iščemo nove zvoke in tudi nove kombinacije le teh. Največkrat pa ta raziskava zvokov in materije obstane na ravni znanstvene raziskave. Če je Stravinski trdil, da ni skladatelj temveč iznajditelj glasbe, potem tudi mnogi današnji avtorji niso skladatelji ampak znanstveniki, včasih celo tehnični risarji ali grafiični mojstri. Da je znanost blizu zvoku je v Kinu Šiška poskusil dokazati Miha Cigler, ki je z usmerjenimi zvočniki uprizoril potovanje zvočnih impulzov; ti pa so po vsej sili hoteli prepričati, da naj sprejmemo tudi grde zvoke, saj je bilo lepih v vseh minulih stoletjih že več kot dovolj.

»Kaj pa je vás prineslo,« me je vprašal vodilni predstavnik Zavoda SPLOH?

»Radovednost,« sem dejal, pa moj novi sogovornik ni bil posebno zadovoljen.

Tudi jaz ne, še posebej, ker sem pogrešal, da tistega dne večine študentov kompozicije na koncertu ni bilo. »Pač niso radovedni,« pomislim. Da bi jih glasba ne bi zanimala, pač nočem verjeti.

Bilo je veliko zvoka, malo manj glasbe; toda glasba, ki sem jo poslušal, je bila pogosto dobra, vsaj v dveh, treh primerih tudi odlična. Škoda, da je dvorana priljubljenega Kina Šiška akustično tako neprimerna. Glasbeniki, ki se trudijo in igrajo dobro, so oropani bogastva, ki naj bi ga prinesla dobra, akustična dvorana. Kino Šiška to pač ni. Tam je treba razgrajati, da je sploh kaj od zvoka. Je pa res, da se je na novo sestavljen ansambel KOMPULZ, ne glede na slabe akustične pogoje, tako izkazal, da bi ga kazalo postaviti tudi pred mednarodno publiko. Morda pa se bo za kaj takega pokazala priložnost na Svetovnih glasbenih dnevih?

Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2015 so sredi intenzivnih priprav. Program še ni znan. Na mednarodni razpis je prišlo 488 tujih del, na razpis DSS pa je DSS do roka prejelo 32 del slovenskih skladateljev. Naša komisija je izbrala šest skladb, za izvedbo je priporočila še nekaj skladb. Koliko slovenskih skladb bo v okviru festivala je za zdaj še težko reči. Menim, da jih bo vsaj deset, skoraj gotovo pa šestnajst ali več. V prihodnjem pismu bom o načrtih  in programskih smernicah napisal še več podrobnosti, to pot pa bi rad zapisal, da obstaja še nekaj bmožnih projektov, ki bodo Svetovnim glasbenim dnevom pomenili dodano vrednost, vse pa je vendar odvisno od iznajdljivosti posameznikov in sredstev, ki bi jih posanezni projekti utegnili pridobiti. Geslo Svetovnih glasbenih dni je Plečnikovo Tromostovje, trije mostovi – tri smeri. Poiskali bomo tri smeri, brez usodnih kontrastov, brez posebnih revolucionarnih skokov. Tri smeri, kot jih kažejo smeri treh mostov, izhajajo iz enega jedra. To niso smeri neba, to so smeri današnjega časa, to so različni sadovi enega drevesa. Korenine so kot sidro, smeri so različnosti, ki jih bodo zaznamovali Svetovni glasbeni dnevi. Glasba bo prva – absolutna. Tri smeri, ki jih simbolizirajo trije mostovi v centru Ljubljane, pomenijo: tradicijo glasbe dvajsetega stoletja, sodobnost 21. stoletja, nova glasbena iskanja za prihodnost. Programske smernice bomo spodbujali: z izbiro koncertnih prizorišč,  predvsem pa s sodelovanjem velike večine slovenskih solistov, ansamblov in velikih sestavov. Načrtovali smo (teh idej še vedno nismo opustili):
instalacije in posebne dogodke v naravi (baloni, ptice pevke, glasbeno potovanje v Tivoliju, koncert na vodi, v podzemlju), muzikološki simpozij, glasbene delavnice, pogovori po nekaterih koncertih. Večino glasbenih dogodkov bodo izvedli slovenski glasbeniki vseh generacij, pri čemer bomo dali še posebno priložnost mladim umetnikom, tudi tistim, ki še študirajo in še niso izkoristili svojih umetniških potencialov.

Mladi skladatelji so zanimivi skladatelji, uspešni posamezniki. Nedavno sem bil na zanimivem koncertu v še enem povprečno akustičnem prostoru – v Klubu Cankarjevega doma. To je bil koncert iz cvikla Predihano. Igrali so odličlni glasbeniki: Trio Savasa in trio Neofonia. Pravzaprav se je zgodila nenačrtovana primerjava. Trio Savasa sestavljajo trije člani nemškega ansambla »Modern«, skupina Neofonija pa je tokrat štela samo trojico glasbenikov, sicer pa ta sestav sestavljajo bolj ali manj stalni, povabljeni glasbeniki, ki se prilagajajo po zasedbah različnim skladbam. Ker to pismo ne želi biti kritično izostreno, se bo zadržalo pri nekaterih zaznavah, ki bodo bolj pomisli in tudi zaznave, ki naj izpostavijo glasbo nove generacije. Elliot Carter je bil na tem raznolikem večeru nekakšen glasnik. Sava Stojanov, Valentin Garvie in Saar Berger so trije trobilci slovitega ansambla »Modern«. Najbrž bi moral biti navdušen, saj gre o tem ansamblu in tudi o posameznih članih ansambla sama hvala. In če ne bom hvalil, bo miorda kdo pomislil, da imam kakšne hudobne misli. Pa jih nimam, samo trio Savasa in njihov izbor del ne morem oceniti z besedami, ki jih ne najdem. Lahko pa rečem: dobro, dovolj duhovito, spretno in gleda na izbor del – neinventivno. Še dobro, da smo na koncertu poslušali dela slovenskih skladateljev, ki so bila v celotnem redosledu izstopajoča. Nina Šenk je One's Song napisala za solistični rog in za dolge tone violončela (Igor Mitrović) in violine (Matjaž Porovne), ki so z dveh strani podaljševali zagon melodičnega roga in ustvarjali projekcijo oddaljenega 'faux bordona'. Nana Forte je s tremi inštrumenti (poleg violine in violončela še akordeon  - Klemen Leben) razvijala kontrastno tkivo. Matej Bonin je v zvočnosti štirih inštrumentov našel prepoznano vsebinsko iztočnico, Urška Pompe pa je s solističnim akordeonom dosegla kar zavidljivo stopnjo uživaškega nanosa izčišne materije, ki je imela strukturno svežino. Vito Žuraj je za svojo zvočno sugestijo odklonil razslišnost trobilnih inštrumentov tako, da je trem sijajnim glasbenikom ponudil samo možnostg igranja na ustnike, enemu tudi sposobnost karikature z glasom in besedami, katerih pomena nisem uspel razvozlati. Bilo je prav zabavno poslušati zbir miniatur, ki so ohranile napetost in razvile sladilo zvočnih dogodkov. Čeravno menim, da so srž formalne napetosti ohranila slovenska dela,  pa me je vendar zabolelo, ko je sloviti in cenjeni avstrijski skladatelj (ustanovitelj ansambla Klangforum) Beat Furrer s četrtonskimi dvoglasji in triglasji preizkušal svoje zvočne ekstreme, ki so mi trgali uho. Znanje, znanstveno-umetniška raziskava je parafrazirala naravo zvoka. In potem pomislim: zakaj vendar nekateri po vsej sili delajo glasbo, ki ji n i mar za estetske kriterije, zakaj hočejo delati glasbo, ki deluje kot keramični nož v ušesu? Da bi vzbudili pozornost? To pot so pozornost vzbudili slovenski skladatelji, pa če smo to pričakovali ali ne.                   

Pavel Mihelčič