ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Štiriindvajseto pismo                                          

8. februar 2015


Dragi prijatelji umetnosti, posebej glasbene!



Bilo je veliko pričakovanje. V Operi SNG Ljubljana je bilo videti veliko znanih obrazov. Na znane obraze so čakali fotoreporterji. Zdelo se je, da so rahlo razočarani. Prihajali so kulturniki, tisti, ki imajo radi umetnost, in oni, ki hočejo biti zraven; onih tretjih, ki hočejo biti prvi, je bilo malo, ali pa jih ni bilo videti. Premiera v Operi je dogodek, ampak atraktivnih dam in škandaloznih peripetij (ni bilo). Tudi na odru ni bilo videti kaj škandaloznega. Medtem ko imajo v Drami fanta, ki se rad in s posebnim užitkom sleče, do golega, takih v Operi nimajo. Tudi ples sedmih tančic je ostal na ravni oblečenega skakanja po odru, ki je bilo dolgočasno in v bistvu živ primer diletantskega plesa, ki ni nikogar očaral. Pri nas bojda nimamo »rojene« Salome, prišla pa je sloka Rusinja, ki je ves večer dokazovala, kako ta vloga zanjo ni primerna - ne po pevskih sposobnostih, ki nimajo presežka, še manj po zunanjosti, še bistveno manj po igri (da o plesu ne govorim), ki je ni bilo. Saloma je bila izgubljena priložnost. In čeravno prave Straussove Salome nismo doživeli, mi vseeno ni (bilo) žal, da sem si jo ogledal. Le zakaj?  Ker sem začutil nek pozitivni premik, neko željo, da bi se tudi v naši veliko premajhni operni hiši spet dogajale velike stvari. Orkester, ki ga je vodil Loris Voltolini, je imel – glede na možnosti – kar veliko zasedbo. In če že nismo imeli sreče, da bi v naslovni vlogi nastopila primerna pevka, pa so nekateri drugi nastopajoči s svojimi interpretacijami segli visoko nad povprečje. Odlična, pevsko in igralsko izdelana, je bila Vlatka Oršanić (Herodiada), pevsko in obrazno suveren je bil Robert Vrčon (Johanan). Ker mi ne gre za oceno, zato ne omenjam drugih nastopajočih, saj se potem ne bi spustil na raven kritičnega zapisa, v katerem sta se omembi in kritični oznaki izmuznila prav Oršanićeva in Vrčon. Naša operna hiša pač nikoli ne bo mogla konkurirati velikim hišam, ker je že v zasnovi obsojena na utesnjen repertoar. Ko smo se pred nekaj leti (nekateri) že veselili nove operne hiše, se je zgodilo toliko nesmiselnih preprek, da se je investitor svoji drzni ideji odrekel. Opera, ki nima niti 600 sedežev, ki velikega orkestra ne more imeti, ker zanj v orkestrski školjki pač ni prostora, se velikih projektov (skoraj) ne more lotiti. Večnamenska Gallusova dvorana je zgolj pomožna rešitev. Operne hiše, ki bi imela vsaj 1200, še bolje pa 2000 sedežev, v tem stoletju ne bo. Lahko pa bi se »pobral« repertoar, ki se konstantno drži že zdavnaj obdelanih časov in daje videz, kot da se v opernem svetu prav nič ne dogaja. In vendar se dogaja. Operni svet je še kako živ in zmore biti zanimiv, umetniško izzivalen, drzen, svež, provokativen in razburljiv.

Spremeniti bi bilo treba programsko politiko, ki se leta in leta drži nekih standardov, ki naj bi imeli podporo širokega kroga občinstva. Veliko prednost v repertoarju ima italijanska opera. Odlična operna dela pa imajo (poleg italijanskih, ki so obdržala neko posebno priljubljenost) tudi slovanski, germanski in romanski skladatelji. Pa ne gre samo za dela iz železnega repertoarja, gre tudi za dela, ki so nastala v dvajsetem stoletju, pa jih – ne glede na priznano kakovost – slišimo bolj redko ali pa jih sploh nikoli še nismo slišali. Seveda pa nove zgodovine ni mogoče ustvarjati, če smo preskočili bližnjo ustvarjalnost minulega stoletja. Videli in poslušali smo Debussyjevo opero Peleas in Melisanda, preskočili smo obe operi Albana Berga (Wozzeck in Lulu), Schönbergu se nismo približali, na Ericha Wolfganga Korngolda (Mrtvo mesto) smo pozabili, Paul Hindemith (Mathis - slikar) je ostal za silo prepoznaven s simfonijo istega naslova, nič ne vemo o njegovi operi »Harmonija sveta«, Kurt Weil se nam je približal z »Beraško opero« po Brechtu, George Gershwin z opero Porgy in Bess, Heinrich Sutermeister nam je bil (nekoč) blizu, Gian Carlo Menotti kar nekajkrat (Medij, Telefon, Konzul), tudi Benjamin Britten (Albert Herring); opere, ki so nastale v nam ne tako daljni preteklosti pa so našemu opernemu občinstvu ostale neznane. In vendar smo zamudili veliko lepih priložnosti in možnosti.

Olivier Messiaen (Sv. Frančišek Asiški), Erich Wolfgang Korngold, Kaija Saariaho (L'amour de loin), Daniel Börtz (Goya), Peter Eötvös (Angeli v Ameriki), John Adams, Krzysztof Penderecki, Zygmunt Krauze, Andre Laporte, Tan Dun in še mnogi drugi, ki ustvarjajo dandanes, ostajajo še naprej neznanke. Ne morem reči, da se nič ne zgodi, a rečem lahko, da se zgodi zelo malo, da so vse, kar se nam primeri, bolj naključni dogodki, ki ne stremijo za tem, da bi se operno občinstvo seznanjalo s sprotnimi velikimi dogodki, da bi se vedelo, kaj se dogaja po svetu in da bi se spoznavalo, kaj se lahko zgodi tudi pri nas. Pri nas se tu in tam resda zgodijo tudi operne predstave slovenskih avtorjev. Vendar se slovenska opera kar ne more dovolj uveljaviti. Pri promociji se akterji nikakor ne znajdejo. Nekaj takega se je še ne tako daleč velikokrat zgodilo s slovenskim filmom. Komedije so privabile veliko gledalcev, bolj tehtni filmi pa gledalcev niso zanimali. Časi pa se le spreminjajo. Če se pojavi slovenski film, še ne pomeni, da ga bo publika ignorirala. Mnogi filmi imajo dosti gledalcev; treba pa je priznati, da so filmi (ne glede na sodobni umetniški izraz) tudi gledljivi in za publiko vabljivi. Ne smem se vtikati v filmsko produkcijo, ker to zagotovo ni moje področje. Rekel bi pa vseeno, da je veliko (filmskih) tem ostalo neizdelanih, nikoli sprijetih. Življenje umetnikov med obema vojnama je imelo izjemne vzpone, pa tudi tragične zaključke. Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Jožef Petkovšek, Hinko Smrekar si bi zaslužili filmsko obravnavo. Kaj pa glasba? Marij Kogoj, Matija Bravničar, Blaž Arnič in še kdo. Še mnogi umetniki, ki so orali ledino slovenski glasbi, bi lahko imeli filmsko spominjanje.

Ivan Noč je bil pianist, ki je računal na veliko kariero, življenje pa ga je stisnilo v kot. Karel Jeraj je igral v orkestru Dunajske filharmonije, poznal se je z Gustavom Mahlerjem; Marij Kogoj je šel študirat na Dunaj, hude preizkušnje so mu strle dušo. Slovenska glasba je zamujala, posamezniki pa so imeli divjo željo, da bi se približali Evropi, da bi iz sebe iztisnili glasbo, ki jih je pritiskala ob zid hladnega, manj prijaznega okolja. Da bi vstopili v njen spomin, v evropski prostor, ki je obljubljal napredek in svobodo. Osameli hrasti kot so Anton Lajovic, Emil Adamič, Matija Bravničar, Marij Kogoj, Slavko Osterc, Demetrij Žebre in Lucijan Marija Škerjanc so za slovensko glasbo veliko bolj pomembni kot se nam vidi.

Veliko je umetnostnih vej, drevo pa je eno samo.  In na tem drevesu rastejo plodovi; ne samo tisti, ki potem dozorevajo na tujem, tudi oni, ki čutijo senzibilnost svojega bližnjega - soseda, prijatelja; ki čutijo, kar se zgodi v okolju, iz katerega so izšli. Vsega tega ni; vse več je posnemanja tujine, tujih vzorov; samo zato, ker naj bi bilo to svetovljansko, če že ne evropsko. In kaj je Evropa? Je to Italija, Francija, Španija, Portugalska, ali morda Belgija, Nizozemska, Luksemburg; so to skandinavske dežele? Vse to in še več! In tisto več je simbioza neznanega, simbioza na novo odkritega, dotik srebra, ki išče značajske odseve, srebrno obdobje. Glasba ne more biti globalna, glasba mora biti intima in ostrina čutnega odzvoka. Malokomu to uspe; tistim, ki jim tega ni mar, preti pozaba.

Danes je praznik. Ni le Prešernov dan; še bolj kot poklon pesnikovemu spominu je to dan  kulture, ali še bolj natančno  - poklon umetnosti.  Mar to pomeni, da gre za poklon eliti, redkim posameznikom, ki imajo sposobnost ustvarjanja? Ne. To ne more biti res. Umetnost delajo posamezniki, ustvarjena dela so namenjena vsem, ki imajo toliko moči, volje in sposobnosti, da se znajo ustvarjenemu približati, da najdejo v umetniških delih tudi svoja intimna doživetja. Ko te umetnost zagrabi, se ji težko upreš. Nekaj mora biti v teh delih, da posameznika tako prevzamejo, tako očarajo!

Danes je praznik. Takšni prazniki drugod po svetu niso v navadi. Valentinovo je bližnji praznik, ki »smo« ga uvozili iz Amerike. Tega praznika se morda res veselijo zaljubljenci, še bolj pa se ga veselijo trgovci. Kaj vse ponujajo!, reči, ki jih nihče ne potrebuje! Ampak saj to slišim tudi za glasbo. Trgovci ravnajo z glasbo nemarno. Ne le pri nas tudi drugod po svetu. V trgovinah za mlade, je glasba v prvem planu. Pa me je vprašal prijazni znanec, še vedno aktivni izvajalec rocka:
» A ti še dobro slišiš?«
» O, da,« odvrnem. »Pa ti?«
»Slabo. Če ne poslušam na glas, skoraj nič ne slišim.«
»Da ni to zaradi hrupa?«, previdno pripomnim …
»Najbrž,« slišim glasen odgovor. In potem se spomnim, da imajo podobne težave tudi v orkestrih. Predstavljajte si, da sedite v orkestru, igrate na klarinet, za vami pa vam igrajo tri trobente. Mi uživamo, tisti, ki sedijo pol metra stran od trobent – trpijo. Da, da. Glasba je tudi hrup. Tisti, ki pišemo glasbo, imamo privilegij. Pišemo v  tišini in ustvarjamo široko paleto zvoka, tudi hrup. In zato nas plačajo. Ne, ne! To pač ni res. Če že delamo glasbo, naj jo delamo zastonj. Tako mislijo tisti, ki glasbe ne znajo delati, znajo pa jo prodajati. In krog je sklenjen. Mar res?     


Pavel Mihelčič