ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Petindvajseto pismo                                         

10. avgust 2015


Dragi prijatelji umetnosti, posebej glasbene!



Slovenija je ena sama telefonska centrala, pomislim. Jezi me, ker nekateri stalno ponavljajo, da je Slovenija majhna; drugi vsaj dodajo, da je Slovenija majhna država. Vsaj to, da smo država, četudi ne prav velika. Pa saj smo si sami krivi. Tam do Benetk so slovenska naselja, tam do Celovca živijo Slovenci, tudi Istra je polna slovenskih prebivalcev; ampak tisti, ki so bolj premeteni kot mi, ki so bolj  prodorni kot mi, so Slovenijo hoteli razkosati: kot pogačo, čeravno ta ni belokranjska. Zakaj sem zapisal, da me Slovenija spominja na telefonsko centralo? Ker je veliko telefonistov, domačih in tujih, ker gredo novice po telefonu, kot da so se (že) uveljavile branjevske navade. Da, novice potujejo po telefonu in po vseh mogočih komunikacijskih zvezah, med katerimi prednjači priročni mobilni telefon. Imajo ga vsi, tudi klošarji, tudi malčki, ki še najstniki niso. Telefon je vstopil tudi v umetniško glasbo (Giancarlo Menotti: 'Telefon', Francis Poulenc: 'La voix humaine', zakaj se ne bi dotaknil političnih nemarnosti? Je že kdo (od kolegov) pomislil, da bi uglasbil slovensko različico telefonskega dialoga? Najbrž ne; pri nas je zdaj drugačna moda, saj imamo narodno-zabavnega predsednika, mar ne? 

Slišal sem, da posluša program ARS komaj 5000 ljudi, in da imajo najbolj gledane televizijske oddaje 500.000 gledalcev, v izjemnih primerih - milijon. Stokrat, dvestokrat več! In spet slišim, da med temi 500.000 gledalci komaj kdo od 5.000 poslušalcev gleda televizijski show program. Je to zaskrbljujoče? Ne; to je zatečeno stanje. To je pravo stanje duha. Pa naj me to skrbi? Nič več. Tudi moji bližnji znanci, da ne rečem stanovski kolegi, se s tem fenomenom ne ukvarjajo več.

»Si ti skladatelj?« me je vprašal nekdanji sošolec.
»Pa kako to delaš?« je pomislil.
»Za kateri ansambel pa pišeš,?« je razvijal svojo radovednost. 
In potem sem utihnil.

V nekem manjšem angleškem naselju, so ugotovili, da prebivalci v vsakdanjem komuniciranju uporabljajo 700 besed. Po drugi strani pa ima angleški jezik (po malo zastarelih podatkih) okrog 500.000 besed, če upoštevamo tudi ogromno množico strokovnih izrazov, potem se ta številka približuje številu 1.000.000. To sem zvedel bolj po naključju, a dalo mi je misliti. Moj profesor Bravničar je imel silno bistrega psa; ta naj bi razumel (tega sicer nisem preizkusil) okrog 60 zapovedi. Moj skladateljski kolega Milan je imel psa, ki je vedno mirno sedel pod klavirjem, kadar je moj kolega in prijatelj iz mladih dni nanj igral. Tega mi ni bilo treba preizkusiti, to sem videl. Muzikalen pes, ni kaj. Ampak profesor Gogala mi je postregel s še bolj zanimivim  dokazom o muzikalnosti drobnega ptiča. Ta je zažvižgal durovo lestvico, malo počakal, in ponovil, večkrat. Ko je lestvica postala tonsko nejasna, je bil premor daljši. Ptič je rabil koncentracijo. In potem je spet zapel, durovo lestvico seveda. Molovske ali kakšne druge lestvice ni znal. Kaj je slišal od ptičev Olivier Maessian, ni znano.

Danski glasbeni teoretik, muzikolog in pedagog Hans Erik Deckert je v eseju, ki ga je avtor prvič prebral leta 1988 v Rimu na mednarodni konferenci Evropskega združenja učiteljev godal zapisal, da na vsem svetu ni več kot 300.000 pravih ljubiteljev glasbe. Kaj to pomeni? Pomeni - in kar se pogosto da opaziti, da poklic glasbenik, še ne pomeni, da imajo vsi poklicno usposobljeni glasbeniki glasbo tudi radi. V Sloveniji imamo glede na število prebivalstva rekordno število ljubiteljskih zborov. Dvorano, v kateri nastopa profesionalni zbor, pa ni lahko napolniti. Je potem takem čudno, da ima program umetniške glasbe razmeroma malo poslušalcev? Pomislimo, da ima samo ljubljanska Univerza več kot 50.000 študentov. In koliko od teh čuti vsaj malo zanimanja za umetnost, ki predstavlja glavnino vsebin programa ARS?

Prisluhnem, poslušam. Glasba je moja ljubezen, še bolje – moja zasvojenost. Celo ko sanjam, poslušam glasbo. In kadar sanjam glasbo, me ta nese v višave. Vzlet ni čisto pravi, je samo sen, ki ga čutim, ki ga doživljam. Ampak ko padem iz višine na trda tla, se zavem, da so tla prav zares trda, kot kamen, kot shojena zemlja.

Zemlja je pogosto tema umetniškega dela. Še danes imam v spominu iz prsti izdelana reliefna umetniška dela, ki sem jih občudoval nekje daleč v srednji Ameriki. Srečal sem Azteke, ki so iz zemlje izbrskali zveneče kamne, da bi nanje igrali in se hkrati dotikali zemlje. Na kaj je mislil Gustav Mahler, ko je ustvarjal Pesem o zemlji? Zakaj Gustav Holst v svoj cikel Planeti ni vključil Zemlje? In vendar so skladatelji pogosto mislili na Zemljo; tudi takrat, ko so glasbo posvečali jezeru, reki. morju, goram ali s polarnim sijem očaranemu nebu …?

Nikoli še ni bilo toliko posameznikov, ki pišejo, ki izvajajo glasbo. Glasba je postala del vsakdanjika. V Sloveniji je menda kar 6000 avtorjev, skladateljev, ki so vsaj del svojega življenja namenili ustvarjanju glasbe. Tudi takšne, kot jo lahko poslušamo na slovenski televiziji ob petkih zvečer, tudi tiste, ki na račun ljudske glasbe gojijo »glasbo sveta«  - 'world music'. In tako se je pred leti, pozabil sem že kje, razvila razprava o imenu festivala, ki ima v svojem naslovu že več kot 90 let zapisani besedi 'World Music'. Gre za festival ISCM (International Society for Contemporary music) - World Music Days. Delegati so hoteli ime spremeniti (dopolniti) z besedo 'new’, tako naj bi se ta najstarejši potujoči festival, ki bo letos od 26. septembra do 2. oktobra domoval v Ljubljani, imenoval    World New Music Days. Pa se ni obneslo. Tradicija še vedno nekaj velja.

V Sloveniji deluje 93 radijskih in 82 televizijskih programov. Delež slovenske glasbe je približno 35%. Resne glasbe je na teh programih malo – od 0.0 % do 2,0%. Med vsemi pa se samo program ARS zavestno ukvarja s kulturo, z besedno in tonsko umetnostjo. Edino ta program ima za umetniško glasbo ugoden odstotek. Do tu smo zadovoljni. Od tu naprej pa zadovoljstvo pade. Strmo. V prepad, in se razbije. Samo toliko moči še imam, da vzkliknem: kulturi se piše slabo. Še posebej glasbeni. Skoraj sto radijskih programov, pa samo na enem je vsak dan, vsako uro mogoče slišati umetniško glasbo. Samo na enem programu ima svoj prostor tudi  slovenska umetniška glasba. Na vseh drugih je 'kvota' rezervirana za popularno glasbo. Resne, umetniške glasbe – kot da je ni, kot da je izbrisana, pozabljena, zaničevana, potisnjena v geto. Pa tudi ta geto je zapostavljen, podhranjen.

Populizem je povsod doma; najbolj v politiki. Tam je z razlogom. Odgovornost do »naših volivcev« imajo politiki, zlasti tisti manj uspešni, vedno med zobmi. Upam, da se kdaj tudi ugriznejo. Populizem pa je prodrl v vse pore našega vsakdanjega bivanja. Najbolj se ga je navzela mlada generacija. Ko pridejo bodoči študenti iz vse Slovenije do univerze, se novinarji zakadijo vanje, da  bi jih vprašali, kaj pričakujejo: od Ljubljane, Maribora, od Nove Gorice … Odgovori so velikokrat (ne vselej) zelo razposajeni:
»Tu bomo imeli dobre žure, ni kaj.«
Zabava in spet zabava, to je mnogim poglavitna stvar, streznjenje pride pozneje. Če pride! Umetniška glasba pa zabave ne ponuja, ponuja neke druge vrednote. Komu mar za umetniške užitke. In če že, potem naj za te užitke poskrbijo slavna imena. Za promocijo slavnih imen skrbijo mediji. Zelo natančno, zelo dosledno. Slavna imena vlečejo; tudi tam, kjer bi pričakovali neko drugo smer: odkrivanje dobrih posameznikov, ki bi utegnili imeti nekje v daljni prihodnosti prepoznavno ime. V kulturi se to ne dogaja velikokrat, tu je v ospredju šport. Ustvarjajo se junaki, ki jih bodo, ko ne bo šlo več gladko, pomendrali tisti, ki so jih za junake proglasili: novinarji. Vsak krog se nekoč sklene. Tudi vsaka neumnost ima svoj Epilog.

Dragi moji bralci! Nekateri ste nestrpno čakali tole – petindvajseto pismo. V tem pismu sem hotel bralce opomniti, kako grdo se dela z umetniško glasbo. Ko se je razplamtela javna izmenjava mnenj o kvotah predvajane slovenske glasbe, sem uvidel, da večina razpravljavcev govori o slovenski glasbi, pri čemer ima v mislih zabavno – komercialno glasbo. Gre torej za tržno blago; tisti, ki to blago prodajajo, imajo prav. Zakaj nam ponujajo hrvaško maslo, ko pa je slovensko boljše, zakaj nam ponujajo madžarsko meso, ko pa je slovensko boljše? Pa ste pomislili, od kod prihaja popularna glasba? Razmislite o tem, pa vam bo situacijo bolj jasna. Na vse to je opozarjal pokojni doyen slovenske jazzovske glasbe Janez Gregorc. Pa ste mu prisluhnili?

Moje petindvajseto pismo je sklenilo prvi ciklus mojih nočnih zgodb. Jeseni bom znova zastavil pero. Izbrane téme bodo drugačne. Boste ostali moji bralci?


Pavel Mihelčič