ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Drugi ciklus  
Prvo pismo                       

21. november 2015
     
Tromostovje,
tri smeri, veliko poti …

Pisma so imela v različnih časih posebne vsebine. Bila so zrcalo časa, pa tudi odsev osebe, ki je o sebi veliko povedala s pisavo, z načinom oblikovanja besed in črk, ki je z zapisanim razkrila čas in odnos do živega okolja. Po pismih se je dalo začutiti značaj pisca, iz vsebine smo zvedeli marsikaj, kar bi bilo, če bi poslušali samo poročila sodobnikov, zamolčano ali prikrito. Spomnim se, da sem v svojim zelo mladih letih, ko sem komaj postal 'najstnik', z neskončno radovednostjo prebiral (v slovenščino prevedena) Beethovnova pisma. Ta pisma so mi odkrivala skladatelja, ki se mi je zdel (glede na podobe, ki sem jih našel v knjigah) tako mrk, tako nadzemski, da mi je bil spoštljivo nedostopen. In potem mi je teta iz Avstralije poslala note Beethovnove skladbe »Für Elise«. Ampak note so bile za violino in klavir, jaz pa sem vedel, da je Beethoven  napisal skladbo samo za klavir. Moja teta je zvedela, da igram (tudi) na violino, in zato mi je poslala priredbo. Skladba mi je postala blizu. Bila je na videz lahka, a v sredini zahtevna. Pa sem se naučil obe različici, tisto za klavir in novo za violino in klavir. Beethoven je postal moj najljubši skladatelj. Spoznaval sem ga postopno: s klavirskimi sonatami, najprej pa s Sonatino v G-duru, potem z ekosezami, še preden sem imel dvajset let pa sem že prebiral njegove simfonije. Najprej mi je prišla v roke Druga simfonija v D-duru. Klavirja nisem rabil, saj sem partituro samo bral. Nekega dne sem opazil, da mi gre branje kar dobro od rok. Na pamet sem se naučil vsak glas, vsak inštrument. Ko se mi je to posrečilo, da bi glas po spominu lahko zapisal, je bil napredek še večji. Začel sem poslušati orkester. To je bilo čudovito; glasba, ki sem jo slišal, je bila čarobna.

»Ampak kako to zveni, če igra pravi orkester, ne le tisti, ki ga imam v  glavi?«, sem pomislil. In čakal, kdaj se bo to zares zgodilo.

Doma smo imeli radio, znamke Mende. Dober radio, ampak ta radio je igral bolj ali manj operno glasbo, redno je prenašal operne predstave iz ljubljanske Opere; simfonij skoraj da ni bilo. To je trajalo – kaj vendar? – to, da sem glasbo poslušal samo kot bralec not, zelo dolgo. Zakaj? Gramofona nismo imeli, radio (srednji val) simfonij ni predvajal, jaz pa sem hotel slišati glasbo, ne le v  glavi, s celim telesom. Hotel sem se preizkusiti. Hotel sem slišati pravi orkester. Prijavil sem se na kviz. Radio Ljubljana. Prišel sem v Ljubljano. Samo mama je vedela; bratom, sestram in očetu sem zamolčal. Kviz je bil v radijskem studiu. Tam sem spoznal nekatere radijske ljudi, ki sem jih slišal po radiu. Tam je bila lepa gospa - Dušica Erzin, in tam je bil legendarni Tomaž Trček. Začelo se je: zavrteli so posnetek, in glasba je bila takšna kot sem jo videl v notah. Prvič v življenju sem slišal zvoke simfoničnega orkestra. Planil sem: to je druga téma drugega stavka … Bilo je res. Tisti orkester, ki mi je zvenel v glavi, ko sem prebiral note, je igral natanko tako, kot sem ga slišal, ko sem namesto Karla Maya bral partituro. In potem je šlo naprej: drugi krog, tretji krog: zmaga. Za denar sem si kupil plašč. Nisem ga imel. Ko so na Radiu slišali, da nimam gramofona, da sem si samo sposodil vse Beethovnove simfonije, partiture, in da je bil to moj edini pripomoček, so mi ponudili, da lahko hodim v diskoteko poslušat plošče. In tako sem hodil na Radio poslušat glasbo. Tam je bila prijazna gospodična Lojzka Špacapan. Pozneje sem zvedel, da piše pesmi.

Nastopanje na radijskem kvizu mi je bil kar majhen zaslužek, kajti štipendije nisem dobil. Prošnja, ki sem jo dal na oddelek za kulturo novomeške občine, je bila odklonjena. Takih odklonov je bilo pozneje še več. Ko sem hotel študij nadaljevati v Frankfurtu, mi je prijazna gospa Stana na Akademiji za glasbo povedala, da bo štipendijo dobil nekdo drug. Ta si je pravočasno pripravil pot. Vpisal se je; ve se kam. Potem sem se odzval na ponudbo iz Etiopije, ko je že vse kazalo, da bom tam delal na glasbenem področju, da bom vodil glasbeno šolo, je prišla odpoved. To povem bolj mimogrede, zakaj bi obžaloval. Morda pa je bilo prav tako. In to se je zgodilo, ko sem že bil študent Akademije za glasbo.

Jaz pa sem spet šel na Radio in si izbral drugo témo:  to pot iz gledališča. Téma je bila 'Igralec in režiser Ignacij Borštnik'. Vse sem vedel o tem legendarnem igralcu. Pri tem pa mi je pomagal gospod Janko Traven, ki je bil prvi direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Z njim sem se veliko pogovarjal; povedal mi je veliko nenavadnega o znamenitem (v tajnost zavitem) pisatelju B. Travnu, ki bi bil lahko njegov daljni sorodnik. Marsikaj se je ujemalo. B. Traven naj bi bil nemški pisatelj, lahko pa bi bil tudi slovenskega rodu. Menda naj bi bil Franc Traven, ki je izginil kmalu po Prvi svetovni vojni. Njegov agent Hol Kroves je bil domnevno B. Traven, torej ena in ista oseba. Še preden se je to pisalo na zadnjih straneh dnevnega tiska, je g. Janko Traven pozitivno razmišljal, da bi bil lahko B. Traven slovenskega rodu, njegov daljni sorodnik. Borštnika sem kar dobro spoznaval, tudi zato, ker je gospod Janko Traven  toliko vedel o njem. Imel je veliko dokumentov, zapisov, in nastopiti na radijskem kvizu mi ni bilo težko. Medtem sem hodil na Radio in pogosto poslušal glasbo. Še enkrat sem šel na oder, izbral sem si na videz lažjo témo: Beethovnove klavirske koncerte. Poslušanje, ki so mi ga omogočili radijski ljudje, pa  mi ni prineslo posebne sreče. Na enem od tekmovanj me je posnetek zmedel. Vajen sem bil poslušati svoj orkester, tistega, ki sem ga imel v glavi. Na posnetku pa je bil neprepoznan zvok orkestra. Trikratna zmaga bi mi prinesla veliko nagrado, pozabil sem kakšno; prinesla pa mi je tolažilno - pot v Rim; in tako sem z dvaindvajsetimi leti poleti leta 1960 odpotoval na otvoritev Olimpijade v Rim. Za šport se nisem kaj prida zanimal, ampak Olimpijada je za vsakogar nepozabno doživetje. Tudi zame je bila.

Ko sem ure in ure igral klavir, in zanemarjal šolo, sem se kar pogosto navduševal za gledališče. Borštnik pa je bil zame prelomnica. Na Akademiji za igralsko umetnost sem se pozanimal za sprejemni izpit. Mikala me je režija, vlekel me je film. Pa o tem kdaj drugič. Vpisal sem se na Akademijo za glasbo in bil kaj kmalu zelo razočaran. Videl sem, kaj vse je bilo narobe; pomislil sem, če bi kdaj mogel, bi to, kar mi ni bilo všeč, poskušal popraviti. In tako se mi je večkrat zgodilo, da sem z zamislimi, ki sem jih potem uresničil, delal popravke.

Vedno znova slišim, da smo majhni, da je Slovenija majhna, da imamo komaj dva milijona prebivalcev. Če pomislim, da sem bil pred nekaj leti v kitajskem mestu Čengdu, ki ga pri nas komaj kdo pozna, ima pa devet milijonov prebivalcev, potem smo najbrž res majhni. Slovenski narod je v svoji zgodovini izgubil veliko prostora, umetniški in znanstveni potencial pa je glede na število prebivalcev, nadpovprečen. Kultura je bila v tem prostoru  vedno živa. Jezuiti so že zelo zgodaj imeli svojo glasbeno šolo. Ljubljanska posebnost pa so bili tako imenovani »mestni piskači«. In tako je letos dozorela ideja, da naj bi poseben poudarek Svetovnim glasbenim dnevom dala obuditev te prvovrstne mestne znamenitosti. 

Mestni piskači so prva javna manifestacija glasbene umetnosti  v Ljubljani. Prva navedba je iz leta 1537. Tradicija šteje 478 let!; domnevno pa kar pol tisočletja! Mestni piskači so igrali na ljubljanskem Gradu. Igrali so na trombone in kornete. To tradicijo smo obnovili. Poudarek smo dali z izbiro trobilnih inštrumentov: izbrali smo trobente, krilne rogove, rogove, pozavne, tube. Povabili smo Delavsko godbo Trbovlje, Orkester Slovenske vojske in Trobilni ansambel Akademije za glasbo. Oba orkestrska koncerta smo povezali s člani Mladinskega zbora RTV Slovenija. Zbrali smo se pri Tromostovju: z baloni, ki simbolno ponazarjajo 93 let tradicije najstarejšega festivala sodobne glasbe. Baloni in vesele pesmi slovenskih skladateljev so z mladinskim zborom povabili mimoidoče od simbola Ljubljane - Tromostovja do Slovenske filharmonije. Najbrž je bilo tako v Ljubljani tudi pred 500 leti! Bo že držalo, da ima naše mesto dolgo tradicijo pouličnega in dvoranskega muziciranja. Svetovni glasbeni dnevi so imeli svoj začetek: z ljubljanskimi mestnimi piskači in pridruženimi glasovi mladih.

Tako smo začeli Svetovne glasben dneve, drugič v samostojni Sloveniji. Društvo slovenskih skladateljev mi je zaupalo status delegata na vsakoletni generalni skupščini Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. V času, ki traja dobrih dvaindvajset let, sem dodobra spoznal mehanizem velikih festivalov, dobro plat takšnega festivala, pa tudi stereotipe, ki se pač ponavljajo in ki jih je težko spremeniti. Občutil sem tudi vse neugodne posledice, ki jih povzroča globalna politika. Ta se je pritihotapila tudi v umetnost. Slovenija je kot umetniška oaza uspešna samo na videz. Na vseh področjih imamo prodorne in sijajne umetnike. Kadar imam v roki pesmi Srečka Kosovela, se ne morem načuditi preroški genialnosti tega našega poeta. Ampak na literaturo se ne razumem, čeprav imam maturo  in čeprav sem kar veliko bral. Nekaj malega pa vem o glasbi. Pri nas se še nismo odločili, kdo od skladateljev naj bi bil tisti, ki bi ga moral poznati ves svet. Ampak kar nekaj drobnih umetnin je takšnih, da bi se té to široko priznanje zaslužile. Naj bi to spremenil globalni svet? Ne, globalne tendence bodo postopno uničile manjše narode ali pa jih bodo asimilirale. Pri tej samovšečnosti prednjačijo že veliko stoletij isti veliki narodi.  Saj to ni samo v umetnosti, to je tudi ali predvsem v politiki. Politika se na videz drži ob strani: samo na videz. V resnici pa je vpliv politike in v zadnjem času tudi gospodarstva - neskončen. Odloča o vseh pomembnih stvareh, predvsem zelo rado odloča o denarju. Denarja je veliko pri popularni – komercialni glasbi. Tam se »pasejo« globalne interesne skupine: založniki, producenti, aranžerji, kot medija pa predvsem film in televizija. Namesto, da bi filmska industrija izkoristila sposobnost skladateljev in jim ponudila možnost umetniške kariere, jih potiska v stereotipe. Uspevajo predvsem tisti avtorji , ki naredijo izdelek doma za računalnikom oziroma v zasebnih studiih, ki imajo popolno računalniško opremo. Računalniška glasba pridobiva prednost. A glasba živi na različne načine. Ne samo z računalnikom, ne samo kot kulisa za govorne radijske in televizijske oddaje. Skladatelji ustvarjajo na različne načine. Nekatere skupine skladateljev, kritikov, muzikologov in pičle skupine somišljenikov zagovarjajo eno samo smer. Zelo kategorično to smer zagovarjajo nemški skladatelji in tisti, ki jih vidijo kot vzornike. Tako kot je videti, da evropsko politiko vodi Nemčija, se to dogaja tudi v glasbeni ustvarjalnosti. A smeri je veliko več; po moji presoji so tri glavne smeri, poti pa je toliko, kolikor je nadarjenih ustvarjalcev, tistih, ki imajo kaj povedati, in to tudi delajo. Napake so se delale tudi v daljni preteklosti. Angleški skladatelji so bili potisnjeni ob stran; skandinavskih skladateljev kot da jih ni. Globalizacija je ubila nacionalne smeri. Podcenjevali so jih (in jih še) tam, kjer nacionalnih smeri nikoli niso imeli. In zato sem predlagal tematski okvir Svetovnih glasbenih dni, ki jih je v Ljubljani ponazarjala Plečnikova arhitektonska umetnina – ljubljansko Tromostovje, zgrajeno leta 1895, pred 120-timi leti! (Tisto leto se je rodil Slavko Osterc.) Trije mostovi, ki izhajajo iz enega jadra in kažejo tri smeri. Ko se Prešernov trg odpre, pa je poti veliko več – šest, in  potem še več… Simbolika, ki ima oporo v življenjskih izkušnjah.

Svetovni glasbeni dnevi so mimo. O teh dogodkih, ki so privabili ustvarjalce iz vsega sveta, so pisali doma in na tujem. Od 26. septembra do 2. oktobra 2015 se je zgodilo 26 koncertov, imeli smo priložnost prisluhniti 125-tim skladbam 120-tih skladateljev iz 57 držav. Na festivalu je v vlogi izvajalcev nastopilo 316 večinoma slovenskih umetnikov. Številčni odziv občinstva in pohvalni odmevi domačih in tujih udeležencev so utrdili skupno misel, da je bil festival z dolgo tradicijo in največjo mednarodno udeležbo programsko, organizacijsko in izvedbeno uspešen. To nekaj šteje, mar ne?                                                         


Pavel Mihelčič