ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Drugi ciklus 
Drugo pismo                      

15. januar 2016
  
Prostor za umetnost

Vse manj je tistih, ki jih umetnost v resnici zanima. Vse več je onih, ki jih umetnost spravlja v zadrego, ne da bi se prav zavedeli, zakaj? Skoraj ne mine dan, da se ne bi kjer koli pojavil zapis, ki obravnava glasbo in glasbenike. Mar res? O, ne; pišejo in govorijo o glasbi; a tisti, ki vsaj nekaj vemo o glasbi, smo presunjeni, ker je obravnavana glasba v resnici le vsakdanja zvočna kulisa, s katero se dá kar nekaj zaslužiti, ker je krog potrošnikov velik, in - vsak dan večji. Meja med popularno glasbo in umetniško je zaradi stalnih pritiskov mase zabrisana. Bacha poslušamo po izvirnem zapisu, še večkrat v prirejenem, poenostavljenem. Enako velja za Mozarta, Schuberta in še za veliko drugih. Glasba je postala kar dobro prodajan proizvod, ki svoj pravi obraz pokaže zlasti na razkošnih televizijskih predstavah, kakršen je na primer vsakoletni evrovizijski spektakel. In potem se zgodi, da se pri nas mimogrede ustavi svetovno znani simfonični orkester, ki zmoti pravoverne branilce zatiranih in razžaljenih. Sredi poletja, 24. avgusta, je v Ljubljani gostoval Izraelski filharmonični orkester. Prišel je tudi slavni Zubin Mehta, ki je na začetku svoje kariere dirigiral tudi v Ljubljani. Zganili so se pravičniki in zahtevali bojkot. Oglasili so se pomembni ljudje, in kar večina bi se s kakšno ostro potezo kar strinjala. Poklicali so me, naj tudi jaz dam svoje mnenje, zapisano. Nisem se odzval tako hitro kot je bilo pričakovano. Pa so me poklicali še enkrat. Napisal sem nekaj vrstic, poslal zapis, pa ga niso objavili. Tudi odgovorili mi niso, zakaj. Napisal sem tole: 
»Kadar se politika nenaravno in po nepotrebnem vtika v umetnost, se lahko zgodijo stvari, ki z umetnostjo nimajo nobene povezave. Marsikje po svetu se  (še vedno) dogajajo javni protesti in prikrite prepovedi, ki naj bi zavrle ali vsaj ovirale delo umetnikov, ki bi lahko s svojim delom vznemirili bodisi javnost bodisi politično elito. Pred nekaj desetletji sem doživel, da mi je preganjana skladateljica stisnila v žep posnetek svoje skladbe, nekje na vzhodu sem spoznal skladatelja, ki so mu poskusili izbrisati vsa njegova dela. Neka zelo znana vzhodna gramofonska družba je (na ukaz) uničila matrice dirigenta, ki naj bi bil nasprotnik vladajoče oblasti. Tudi v moji domovini so se dogajali izbrisi in skrite, skoraj nedokazljive prepovedi. Prepričan sem, da se takšni posegi v umetnost še vedno dogajajo. Veliko so jih pretrpeli židovski ustvarjalci in poustvarjalci. Ampak tudi v državi Izrael še dolgo po padcu nacizma niso smeli igrati Wagnerja. In vendar umetnosti ni mogoče kar tako odstraniti. Ni mogoče prepovedati! Zato so poskusi oviranja, zatiranja in prepovedi obsojeni na neuspeh. V Izraelu zdaj igrajo tudi Wagnerja; tam se sliši celo slovenska glasba!  Kulturni svet se odpira. Nobene modrosti ne vidim v tem, da bi ga občasno zaprli. Zato z veseljem in brez kančka pomislekov pozdravljam vnovični prihod Izraelske filharmonije v Ljubljano. Tudi vnovični prihod Zubina Mehte, ki je nekoč še kot študent nastopil v Ljubljani, in ki ima nesporne zasluge, da tudi Izrael sprejema Wagnerja. Še vedno imam v spominu koncert, ki se je zgodil, ne da bi takrat pomislil, da bo slavni maestro v letu 2015 moral slišati, da obstajajo tudi skupine, ki bi v imenu pravičnosti rade preprečile resnico. Resnica je glasba, in nič je ne more izničiti. To pripoveduje tudi spored, ki dokazuje, da glasba - in tudi tisti, ki jo izvajajo, - ne more biti sporna. Veselim se koncerta Izraelske filharmonije, veselim se koncerta, ki ga bo vodil Zubin Mehta.«

Ankete so priljubljeno nabiranje različnih mnenj. Pri tem pa je najbolj važno, po kakšnem ključu so anketiranci izbrani. Ključ je odločilnega pomena. Če anketirajo mimoidoče na prometni ulici, so te ankete populistične. Tisti, ki pomolijo zamišljenemu pešcu mikrofon pod nos, se bo na vprašanje odzval nejevoljno ali pa celo navdušeno, saj ga še nikoli niso vprašali za mnenje. In zdaj lahko pove, kar mu je ležalo na duši. Spontani odzivi nimajo veliko skupnega s pretehtanimi. Če pa dobim vprašanje po elektronski pošti, potem je čas za razmislek daljši. Prišlo je splošno vprašanje, o glasbi, ki mi bogati življenje. Nočna ura je bila prava, da sem zapisal nekaj besed.

»Skladatelji ne delamo za denar, tudi za slavo ne. In zakaj vseeno delamo, zakaj pišemo novo glasbo, čemu ustvarjamo? Delamo zaradi neke neustavljive nuje, zaradi trdne volje, da iz nič oblikujemo zvoke, jih urejamo, jim dajemo naboj, ki ga glasbena umetnost ima. Delamo glasbo, se družimo z izvajalci, se z njimi poveselimo, se vzradostimo, kadar gre glasba v svet, med ljudi, v eter in v koncertni prostor. Radi imamo glasbo, se ji predamo; radi imamo svoje zvoke, svoj zvočni svet. In zato, ker imamo svoje delo neskončno radi, nas zlorabljajo. Mnogi. Ni dovolj prostora, da bi jih vse naštel. Najbolj žalostno pa je, da smo nenehno žrtve manipulacij. Z nami manipulirajo (tuji) producenti, založniki in tisti, ki od glasbe živijo, čeprav niso glasbeniki. Saj ne poznajo glasbe, vedo pa, da glasba prinaša denar, in radi bi ga pobrali, čim več, saj se pri nas tuja glasba kar dosti izvaja - na koncertnih odrih pa tudi v etru. V Sloveniji je vsaj sto radijskih postaj, malih in malo večjih. Skoraj vse vrtijo popularno glasbo, kajpak. Ena sama je, ki predvaja umetniško glasbo. Pa še ta je podhranjena. Težko skrbi za obnovo svojih arhivov, nemočna je v boju z notranjimi in zunanjimi populisti. Tudi kadar se najde kakšen poslanec, ki govori o avtorskih pravicah, ne slišim prav pametnih besed. Skrbi jih zaščita avtorjev, ker se obrača kar nekaj denarja. Nič jih ne skrbijo tujci, ki bi radi izropali tudi zaščitene skladatelje. Tja (med skladatelje) še niso segli požrešni tajkuni, a čutim jih in njih slabe namene. Skladatelji, ki pišemo resno glasbo, glasbo, ki ima umetniške ambicije, ustvarjamo za zelo majhen denar. Nisem poklican, da bi navedel vsote, ampak za eno komorno delo (če imam srečo) dobim približno toliko kot dobi občinski svetnik za navzočnost na eni seji. Je to častno? Ne. Takšen honorar ne upošteva niti vloženega dela, kaj šele, da bi upošteval neprimerljivo sposobnost ustvarjalca. Vendar: ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. A to je slaba tolažba. Glasbo, ki jo pišemo, mnogi radi igrajo. Vesel sem, da imamo toliko imenitnih glasbenikov. Marsikaj pa je narobe. Narobe je tudi, da smo skladatelji tako zagledani vase, da se ne znamo postavit za svoj status v družbi. Nismo navzoči in zato smo zlorabljeni!«

Prišlo je vprašanje iz severnega dela Evrope. Diplomantka na visoki glasbeni šoli je hotela vedeti, kaj lahko povem (zapišem) o svoji skladbi »Double break«. Pa sem poiskal svojo misel ob krstni izvedbi, ki je bila pred več kot štirimi desetletji. Zapis sem malo popravil, kajti medtem se je moj pogled na skladbo malo spremenil. Ne veliko, ampak oddaljenost je naredila svoje: kot da nisem pisal jaz, ampak nekdo drug. Potem je prišlo še eno elektronsko pismo. Študent,  ki ga je zanimalo moje delo, mi je poslal več vprašanj. Vprašanja so bila zanimiva; spodbudila so me k razmisleku. Šlo je za skladbo »Sarabanda, dotakniti se…«.

Kdaj ste skladbo napisali?
• Skladbo sem napisal januarja in februarja leta 1999.
Je skladba posvečena?
• Ne. Redko nekomu posvetim skladbo. Zato mora biti poseben razlog.
Ste se za pisanje skladbe odločili sami, ali ste dobili naročilo?
• Za krstne izvedbe v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev dobimo skladatelji naročilo, pobudo za pisanje novega dela pa daje praviloma izvajalec sam. Zato je odgovor  tak: pobudo je dal harmonikar Franc Žibert, naročilo Društvo slovenskih skladateljev, denar za naročilo je prispevalo Ministrstvo za kulturo. Davek je pobrala država.
Tako je to z naročili.
Ste s to skladbo prvič pisali za harmoniko, ali ste za ta inštrument ustvarjali že prej?
• O, ne. Napisal sem okrog 40 priredb za harmonikarski orkester in 5 izvirnih skladb za harmonikarski orkester. Večina teh skladb je izgubljenih ali celo uničenih. Ena od izvirnih skladb je natisnjena, ponovno pa jo je izvajal Harmonikarski orkester iz Pulja. Nekaj skladb je tudi posnetkih. Napisal sem, še eno skladbo za harmoniko solo, ostala je bolj ali manj v osnutku, glede na veliko število mojih skladb ne vem, kje naj bi zdaj bila. Vsekakor imam pri pisanju skladb  za harmoniko kar dosti izkušenj.
Ste s tem projektom še podrobneje spoznali inštrument?
• Zagotovo. Do te skladbe sem pisal za običajno klavirsko harmoniko, to skladbo pa sem napisal za harmoniko z melodijskim basom, tudi za harmoniko na gumbe.
Ali vaše delo nosi globlje sporočilo, ter ali ga je publika prepoznala?
• Moje delo najbrž nosi globlje sporočilo. Gre za dotik španske sarabande, ki sem jo napisal kot najstnik in novega pogleda na izročilo minulih časov. Nimam pozitivnega občutka, da so poslušalci ta moj tihi dotik z minulimi časi razumeli.
Ste skladbo spisali v enem kosu, ali ste jo spisali po delcih?
• Skladbe nisem pisal po delcih. Zamisel je bila enovita, v glavi v enem kosu, pisal pa sem jo kar nekaj dni. Nobena skladba ne nastane tako mimogrede. Vsaka je plod dolgotrajnega razmišljanja in preigravanja v mislih.
So vas do nastanka skladbe privedle kakšne posebne okoliščine?
• Franc Žibert, s katerim sva se poznala že prej, je izvajal ciklus komornih skladb, napisanih na pobudo Tomaža Lorenza. In takrat sva se prvič pogovarjala, da bi zanj napisal solistično skladbo. Mislim, da je g. Žibert tudi vedel za moj kar obsežen opus za zasedbo harmonikarskega orkestra.
Ali za vaše ustvarjanje uporabljate kakšen poseben prostor (dnevna soba, narava...)?
• Za pisanje potrebujem tih in miren prostor. To je moja delovna soba in to je noč. Ideje pa se pogosto rodijo na večernem sprehodu v naravi.
Ste sami že kdaj prej muzicirali na harmoniki?
• O, da. Kot otrok (in še dolgo potem) sem se učil igranja na klavir, nekaj časa tudi na harmoniko. Ko sem harmoniko opustil, sem igral violino, ko sem violino počasi opuščal, sem igral na oboo in (skoraj hkrati) tolkala. Za naključno rabo sem igral tudi orgle. Temu bi danes rekli, da sem bil multi instrumentalist. Ampak zdaj igram samo še klavir.
Vam instrument harmonika kot skladatelju predstavlja široko paleto.
izvajalskih možnosti ali ste se ob pisanju počutili omejene?
• Vsak inštrument utegne biti v pravih rokah tudi izziv za skladatelja. Harmonika ni nobena izjema. Priznati pa moram, da so sedanje koncertne harmonike z mnogimi možnostmi pravi izziv za skladatelja. K temu so pripomogli tudi mnogi odlični izvajalci. 
Kaj za vas predstavlja inštrument harmonika?
• Koncertna harmonika je inštrument kot vsi drugi. Ne gre tega inštrumenta primerjati z ljudskimi inštrumenti, z navadno klavirsko harmoniko, z diatonično ali kromatično. To je spet druga pesem.
V katero skupino inštrumentov bi uvrstili harmoniko ( med pihalne, med inštrumente s tipkami?)?
• Kaj pa harmonika na gumbe? Harmoniko je težko uvrstiti v predal. To je inštrument, ki se je iz preprostega ljudskega inštrumenta razvil v koncertnega. Razvoj pa še traja.
Je izvedba skladbe na publiko pustila vtis, ki ste si ga sami predhodno predstavljali?
• V umetnosti ni ničesar podarjenega. Vse zahteva določen trud. Po prvi izvedbi imam  največkrat vtis, da publika ne ve za kaj pri neki skladbi gre. Publiki se zdi, da razume Mozarta, a meni se zdi da niti Mozarta ne razume. Ali zahtevamo preveč?
Je izvajalec bil sposoben izvesti vse vaše ideje, ali ste se morali dosti
prilagajati?
• Jaz se nič ne prilagajam. Toliko vem o inštrumentu, da se vse, kar zahtevam, da izvesti. Prilagajanja ni. So pa razlike med posameznimi izvedbami, včasih zelo majhne, ampak vendar so.
Katere besede bi strnili v en samcat stavek, s katerim bi usmerili interpreta k izvedbi?
• Vse je napisano v notah.
Iz kje izvira naslov vaše skladbe?
• Iz moje glave. Naslov je kratek, a veliko pove. Tako upam.
Katere kompozicijske tehnike ste se posluževali?
• Poznam veliko kompozicijskih tehnik. Pa me tehnike ne zanimajo, ker utesnjujejo in zavirajo ustvarjalnost. Imam pa svoj način komponiranja. Vendar ga v nekaj besedah ne morem razložiti.  Prava analiza pa bi moj način verjetno prepoznala.  Se motim?
Se v vaši skladbi nahaja motiv?
• Motiv ima svoje zakonitosti. Glede na to, da sem vrsto let predaval analizo glasbenih oblik, najbrž vem, kaj je motiv. Tisto, kar bi se komu zdelo, da je motiv, ni motiv.
Na kakšen način se motiv ponavlja?
• Ni motiva, ni sistemskega ponavljanja.
Je motiv sposojen iz katere druge skladbe?
• Ne gre za motiv, prej  bi temu, kar ste opazili,  rekli »ukradena misel«. Saj veste, da je »ukradena misel« vedno z nekom povezana. Povezana je z mojo najstniško dobo. Iskal sem in se najdenega bal. Zdaj? - nič več!
Se v vaši skladbi nahaja tema?
• Se. Je pa zelo dolga, nikoli čisto dokončana.
Na kakšen način se tema ponavlja?
• Mislim, da se ne ponavlja, samo razvija se, kot kača.
Je tema prenesena iz katere druge skladbe?
• Tema, ki je, morda pa to ni, je spominski okrušek neke davne skladbe, ki sem jo napisal kot dijak srednje glasbene šole.
Ali je skladba programskega ali absolutnega značaja?
• Če bi bila programska, bi program napisal. Torej ni programska; skladba pa le nosi v sebi nekaj malega nostalgije - za časi, v katerih sem verjel, da slovenski ustvarjalni potencial ne bo obvladovala nemška glasba.
V skladbi ste uporabili veliko lestvičnih postopov, kaj prikazujejo (mogoče povezanost dotika)?
• Lestvični postopi so modalnega tipa, imajo tudi vlogo modulacijskih postopkov, pa tudi (kot ste sami ugotovili) nazornost dotikov.
Leva in desna roka sta glede tehnične zahtevnosti zelo izenačene. Torej za vas leva roka na harmoniki ne predstavlja šibkejšega, pretežno spremljevalnega elementa?
• Ta ugotovitev je popolnoma točna. Gre pa seveda za zmogljivost inštrumenta, ki ga poznam in  seveda občudujem. Ta možnost napoveduje še veliko dobrih skladb za ta inštrument.
Kar precej taktov je zapisanih s spremljavo meha torej slišnega zraka. Kaj vas je privedlo do uporabe omenjenega efekta ter kaj ideja predstavlja( mogoče nežnost, dehtenje dotika)?
• Ko sem še igral harmoniko, me je tehnika meha zelo zanimala. Meh je pri koncertni harmoniki z melodijskim basom tretji, kar pomemben element. Na ta način harmonika ni več inštrument s tipkami ali inštrument na gumbe; koncertna harmonika ima še dodatno možnost, ki jo razvija prav tehnika meha. To drhtenje meha ima neko povezavo z naslovom.
V petnajstem taktu se srečamo z ležečim akordom v levi roki, ter kratkimi notami v desni roki. Predel je specifičen, ker je to edino tovrstno mesto v skladbi. Kaj predstavlja ideja vsake posamezne roke, ter njuna kombinacija?
• Akord se postopno nabira (iz prejšnjih segmentov, kratke note pa nastopijo kot popoln kontrast in drobitev akorda, ki ima še en odsev ali reminiscenco, pri čemer pa sta ključna dva akorda: razloženi v štirinajstem taktu (f, d, des) in polni ob koncu petnajstega takta (be, c, des, e). Gre za še eno povezavo: des –d (14. takt) in be – a) 15. takt. Ta del skladbe predstavlja prvi vrhunec skladbe.  Medsebojni dotik imata dva para tonov: des – be in in d – a. Zgleda komplicirano, v bistvu pa ni. Drugi vrhunec je začetek 33. takta. Na koncu sta pomembna dva segmenta. Unisono ges - ges in sklepni C-durov akord. Tehnika meha je bolj pomembna, kot bi nekdo pričakoval. Tu je še malo interpretov, ki bi to tehniko obvladali do potankosti.
To so tiskane note, v rokopisu je tehnika meha še bolj precizirana. Prepisovalec je ta zapis malo poenostavil,  misleč,  da meh ni v ospredju tehnično korektne izvedbe. Tu pogostoma prihaja do kompromisa.
Skladba kakšnega posebnega odmeva ni imela, mislim pa, da je tudi po toliko letih v ničemer ne bi spremenil.
Sem pa vesel, ker sem opazil, da ste se poglobili in da ste opozorili na nekatere segmente, ki jih površni bralec partiturnega zapisa najbrž ne bi videl, ali opazil.

Potem je prišlo še eno vprašanje …

Pred kratkim ste mi odgovorili na vprašanja glede skladbe »Sarabanda, dotakniti se...»  za kar se vam še enkrat zahvaljujem. Bi vas pa naknadno prosil še za opis forme skladbe, če je to možno...
• Kakšna je oblika moje skladbe? Nakazana je že v naslovu. Naslov je kratek, dvodelen; hkrati napoveduje nadaljevanje. Skladba je razmeroma kratka, dvodelna: sarabanda, ki je ni; dotiki, ki so, ki se previjajo in čistijo. Naslov nekaj pove, nakaže, že na samem začetku. Skladba nima običajne oblike, saj tudi tisto, kar bi se komu zdelo, da je téma, ni téma; če bi kdo pomislil, da se pojavljajo motivi, - ne gre za motive. To je razpad téme. Téma, če je že bila, je bila v mojem miselnem podtonu. Bila je misel, ki pa je ne povem, citiram jo v razpadajočem stanju, to stanje pa se nadaljuje in postopno tanjša –  kot kača, ki ima v glavi strup, v telesu moč. Oblika je kačja! Mar je to strašljivo? Ne: v naravi najdemo brez števila oblik, tudi kače imajo svojo obliko; v primerjavi s ptiči so zelo uboge, v primerjavi s človekom so hladne in nevarne. Glasba ni nevarna, zato je pogosto zapostavljena, odrinjena na rob skalnatega grebena. Tam se plazijo kače, tam se zvija oblika sarabande z dotiki, ki delujejo kot niz razpadajočih tonskih pasaž, ki nosijo v sebi melodične pregibe in tudi spomin na sarabando, ki sem jo napisal kot najstnik. Glasba ima obliko kače, ki si je izpraznila strupnika. Ne verjamete? Poglejte okrog sebe in videli boste veliko primerljivih osebkov. Skladbe ne bi bilo dobro secirati, da bi videli, kaj je v njej. Deluje naj, če že, z obliko, ki se vidi, z vsem, kar skriva in odkriva njeno vsebino. Če je vsebina opazna, če na poslušalca deluje, potem je oblika zanemarljiva. V tej fiktivni obliki najdemo glavo, dolgo telo in repek, ki skoraj izgine. Zrak, ki ga je čutiti, je dotik, je hladna kri.

Pišemo pisma, vse manj, vse bolj kratka, zgoščena. Pisma, kadar so, so tudi način komuniciranja. Sporočamo, kar hočemo sporočiti; odgovorimo, kar bi radi povedali. Preberemo enkrat, dvakrat. Ohranimo ali pozabimo. Napisal sem pismo pomembni javni osebi. Pa ni bilo odgovora. Napisal sem, kar ne zadeva le ozkega kroga ljudi. Odgovora ni bilo. Veliko pisem je neodgovorjenih. Pisma ostajajo praviloma neodgovorjena. Charles Ives je napisal izjemno skladbo »Neodgovorjeno vprašanje«. Neodgovorjenih vprašanj pa je vse več. Tistih, ki imajo denar in oblast – oblast in denar, vprašanja ne zanimajo. Vedno (kadar so vprašanja neprijetna) pa imajo pripravljene odgovore. Samo da so ti odgovori zlagani, predvsem pa takšni, da opravičujejo sredstva in prikrivajo resnico. Umetnost pa mora služiti resnici. V tem je čar in poslanstvo umetnosti, v tem je njeno bistvo. Umetnost je velikokrat poslednje zatočišče tistih, ki hočejo povedati, da bi bil lahko svet drugačen, bolj miren, urejen, spodoben. Tisti, ki proizvajajo orožje, ne mislijo tako; oni, ki ga uporabljajo, opravičujejo svoja dejanja z navideznim osvobajanjem. In kaj naj počnemo glasbeniki, vsi tisti, ki nam je glasba način izražanja? Poiščimo svojo resnico v našem okolju, poiščimo bližino duha in spodobnosti. Da bo nekaj manj neodgovorjenih vprašanj, da bo več prijaznih ljudi, da se bo uredilo ravnotežje, ki se vztrajno nagiba v napačno smer.
Poiščimo prostor za umetnost.


Pavel Mihelčič