ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Drugi krog                                  
Tretje pismo

12. marec 2016  

Pogovori

Ljubljana. Dvorana Slovenske filharmonije. Sedemdeseta leta. Moj sosed je miren, a čutim, da ga glasba zelo privlači. Prebira koncertni list in v njem najde kakšno podrobnost, ki je še ni poznal. Bolj tih je, a vendar začne pogovor. Saj smo vsi na isti strani, tu smo, ker imamo radi glasbo.
»Zadnjič sem bil kar malo razočaran,« je začel in nadaljeval, »Beethovna je igral Jurij Bukov, sijajen pianist, ves večer je igral Beethovna, štiri sonate, najtežje, Appassionato; tudi tiste, ki bi jih lahko igral orkester, tako zvenijo, kot orkester. Mogoče pa mojster ni imel časa, da bi jih napisal za orkester. Kdo ve?«
»In zakaj ste bili razočarani?«
»Publika mi ni prav nič ugajala. Stoli so škripali, pa saj v Filharmoniji stoli vedno škripajo. Ne vem, kdaj jih bodo zamenjali, samo, da ne bodo dali oblazinjenih, ker potem bo z akustiko konec.«
Tako je govoril, in oba sva nestrpno čakala na začetek koncerta. Igral je znameniti godalni kvartet.
Pa vseeno vprašam:
»Veliko veste o glasbi. Ste glasbenik?«
Pa mi pokaže levo roko. Manjkala sta dva prsta.
»Tako rad bi, pa nisem mogel.«

*   *   *   *   *

Srečala sva se na Dolenjski cesti, v Ljubljani. Dolgo sem ga poznal, in še danes ga ne morem pozabiti. Bil je mojster, pravi mojster.
Viktor Silič, klavirski mojster, mojster za uglasitve.
Bil je hud, prav slabe volje.
»Ta mi je pa podkuril,« je rekel, »Kakšna kaprica. Klavir sem mu prepariral kot najbolje znam. In potem so me poklicali nazaj. Da ni v redu, da hoče pianist govoriti z menoj. No, pa sva se pogovorila. Ni bil zadovoljen z načinom uglasitve, hotel je drugačne terce, ker jih je 'rabil' za Mozarta.«
In je nadaljeval: »Pa sem ustregel njegovi muhi, in je šlo še par ur.«
Tako nekako se je jezil gospod Viktor Silič; jaz, veliko mlajši in v tem pogledu neizkušen, sem previdno vprašal:
»Kaj pa je bilo narobe?«
»Ah, hotel je prave terce, čiste, oktave ga niso zanimale. Za Mozarta, ki ga je potem igral. Ampak potlej je bil zadovoljen, jaz pa ne, ker mi je požrl popoldne.«
»Kdaj je bilo to?«
»Včeraj.«
In se mi je posvetilo.
Igral je Emil Gilels. Igral je dva Mozartova koncerta. Če se prav spomnim – Koncert v c-molu …
Kako smo ga občudovali, čeprav je bilo videti, da dirigenta ni maral. Komaj mu je naklonil kakšen pogled.
Pozneje sem zvedel, da sta se med vajo sprla. Gilelsa sem potem poslušal tudi v Parizu  v Salle Pleyel. Tam je igral Griega, v Ljubljani pa dva Mozarta. Bila sta nepozabna. Klavir je pod njegovima rokama zvenel kot pesem. Mozart bi se zjokal.

*   *   *   *   *

Duisburg. Porurje, 1997. Osemdeseta leta. Že drugega dne sem bil spet presenečen. En dan prej smo bili na koncertu sodobne glasbe. Koncert je bil v športni hali. Vstopnico sem pozabil v hotelu, Jezil sem se nase, da se mi je to zgodilo. Pa se niti nisem bal, da ne bom prišel v dvorano, Ko pa pridem pred vhod v veliko športno halo, sem ostrmel. Bilo je veliko ljudi, koncert pa je bil razprodan. Je to mogoče. Je dvorana prava? Pa je bilo mogoče. Igrali so trije simfonični orkestri, na treh odrih velike hale. Po vsakem koncertu je bilo slabo uro časa, da se je publika premestila. Prostora v dvorani je bilo vsaj za 5000 gledalcev, morda celo več. Ko se je publika premeščala, sem spoznal, da je je bilo trikrat manj. Pa vendar.
Pomislil sem: kakšen prijem so imeli organizatorji, da so »našli« toliko glasbenega občinstva za (pomislim) ekskluzivno (sodobno) glasbo! Mogoče pa je bil čar ravno v tem – v ekskluzivnosti.
*   *   *   *   *
Dan pozneje. Koncertna dvorana v Dortmundu. Porurje.  Zdaj vstopnice nisem pozabil. Ob meni sedi gospa; imela jih je več kot trideset, manj kot štirideset; nekje vmes. Pravzaprav nisem znal presoditi. Začela je govoriti. Kot bi deževalo. Govorila je glasbi, kajpak.
»Kurtag je Madžar. Veste, dober je…«
»Györgie Kurtag? Ga poznate?!«
»Oh rada bi ga vsaj videla. Pa so mi rekli, da ga na koncert ne bo. Bog vedi zakaj?.-.«
»Mogoče kaj dela. Kaj novega,« sem rekel.
»Saj mora biti kar zoprno poslušati svoje skladbe, mar ne.«
»Ne. Mislim, da ne. Saj se človek ob poslušanju tudi kaj nauči. Mislim – pri poslušanju svoje glasbe odkriješ napake, ki jih drugi niti ne opazijo. Seveda. Ampak on ne dela napak. Ker je dober.«
»Sploh pa so Madžari dobri. Kodaly, Bartok. Ligeti, pa tudi Jeney in Kurtag.«
»Oprostite gospa. Ste glasbenica. »O, ne. Sploh ne. V pisarni delam. Nezanimivo. Ampak – moram biti zraven, razumete. Moram,« je poudarila. »In v 'Frankfurter' sem prebrala, do  bo dobro. Da bo zanimivo.«
»Ste iz Dortmunda ?«
»Sploh ne. Približno 30 kilometrov imam do tu. Ampak splača se. Saj sem že rekla: moram biti zraven. To je tako vznemirljivo.«
Aplavz.
Koncert se je začel.

*   *   *   *   *
»Vi ste pa novi,« me je ogovorila zgovorna soseda.
»Ne, ne. Sploh ne.«
»Ste prvič na koncertu? Videla vas še nisem. Nikoli,« je pribila.
»Ne, ne. Kar hodim. Pogosto. In zakaj tako mislite?«
»Tu je sedel vsa leta nek drug gospod. Zdaj ga pa ni.«
»Žal mi je.«
»Ampak na koncerte pa ne hodite,« je gospa vztrajala.
»O, ja. Vedno. Ampak doslej sem imel svoj sedež v četrti vrsti, tam na desni. Nisem hotel biti več tam, odkar si je moj sosed zatiskal ušesa, da bi 'povedal' drugim, kakšen poznavalec je. Takih ne maram,« sem poskušal pojasniti.
»Veste, igrali bodo Brahmsa, najprej pa to slovensko glasbo, saj jo morajo igrati.«
'No ta pa ima slovenske komponiste nekje globoko v želodcu,' sem pomislil in mislil, da bom imel mir. Pa sem se uštel.
»Koliko pa ste dali za vstopnico?«, je vprašala.
»Imam abonma.«
»Jaz tudi.«
»Pa nič nisem dal. Dobil sem ga zastonj.«
»Zastonj?«, se je gospa začudila.
»No, da. Zastonj.«
»Zakaj le?«
»Kar dali so mi jo.«
»Kdo, vendar?«
»Cankarjev dom.«
»Imate zveze…?«
»Ne, o koncertu bom napisal svoje mnenje, in zato dobim vstopnico.«
»Kdo pa ste?«
»Začelo se bo,« sem si rekel, in gospo še nekaj časa pustil v negotovosti. Zdaj ni bila več prepričana, da sem na koncertu prvič …
Odgovor mi je prihranil Brahms.
Dirigent je bil na odru, timpanist se je pripravil na serijo enakomernih udarcev, c-mol. Brahms in njegova Prva.

  *   *   *   *   *

Povabili so me na sodišče. na Miklošičevo. Ker se ne spoznam na hodnike in številke sob, sem bil nekoliko zgoden. Prijazni ljudje, ki sem jih na hodniku srečal, so mi povedali, kje je soba, kjer naj se zglasim. Na zaslišanje, kot priča. Strokovno mnenje o avtorstvu. Ob 14. uri. Na vabilu je pisalo, da moram biti točen. Če ne pridem, me bodo privedli s silo. Je to grožnja? Mislim, da je. Kljub vsemu sem bil tam, pravočasno. In potem sem čakal. Pa nič.  Mimo je prišla prijazna gospa. Svetovala mi je, naj potrkam. To sem storil. Prikaže se osorna ženska.
»Kaj pa vi«?, me vpraša.
»Povabili ste me. Pišem se …«
»Počakajte!«
In čakam. Trajalo je še nekaj časa. In potem se odprejo vrata.
»Gospod Mihelčič,« reče stroga gospa. Pomislim, najbrž tako mora biti. To je sodišče.
Sodnica: »Kako se pišete?« Pomisel: saj so vedeli, koga so povabili noter. Zakaj me to sprašujejo?
Jaz povem še tretjič, pomislim: še dobro, da me niso privedli s silo. Kaj bi rekli sosedje! Ali bi me vklenili? Videl sem vklenjene ljudi, ki so težko hodili; najbrž so naredili kakšno napako, ampak nevarni niso bili videti. Ampak nekdo je odredil: vklenjeni morajo biti! Jaz sicer mislim drugače: menim, da gre za poniževanje. Tisti, ki pridemo na sodišče se moramo počutiti slabo, moramo biti ponižni. In smo ponižani. Glasbenik sem, skladatelj. Naj napišem skladbo z naslovom SODIŠČE?; da bi povedal, kako ponižen slovenski skladatelj sem?
Ni treba. Skladatelji smo že tako in tako ponižni in velikokrat ponižani. Kako mi je že rekla gospa z Radia?
»Z vami imamo samo stroške.«


Pavel Mihelčič