ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Drugi krog                             
Četrto pismo

12. marec 2016

Dobrodošel, skladatelj!

Bili smo nekje zelo daleč. Sonce je prehitevalo: za približno osem ur. Na cesti je bilo veliko več kolesarjev kot avtomobilov. Nad vhodnimi vrati, na portalu, je pisalo »Dobrodošli glasbeniki sveta!«. Komu je ta napis namenjen?, pomislim. Pa je bilo hitro jasno: nam, skupini dvajsetih glasbenikov, vsak je bil iz druge sredine, iz drugega mesta, iz druge države. Take dobrodošlice še nisem videl. tudi ne doživel. Nikjer. Napis je na vse nas deloval nekoliko nepripravljene. Kot da je pomota, kot da je namenjen samo nekaterim. Pri nas poznam takšne vrste dobrodošlico: »Z vami imamo samo stroške!«  Z menoj, se vprašam in pogledam v oči svojo nekdanjo dijakinjo?  Pogled pa je bil jasen: omalovažujoč  in odločen. Pa ni povsod tako. Ko me je pred četrt stoletja k sebi v Pragi povabil znameniti češki skladatelj Petr Eben, ki je teden dni stanoval pri meni v Ljubljani, sem dočakal nenavadno dobrodošlico. Spodaj, pred veliko stanovanjsko hišo, poiščem  ime: Petr Eben. Pozvonim, oglasi se znani glas in me povabi. Bilo je veliko stopnic. Povzpnem se do zadnjega nadstropja in slišim vehementno igranje na klavir. Sledim klavirskim zvokom in obstanem ob odprtih vratih. Igral je Petr Eben. Ko me je zagledal, je hitro odnehal. Videl je moj začuden obraz. Zdelo se mi je, da motim. Pa ni bilo res. Petr Eben mi je prav zares zaigral improvizacijo, dobrodošlico. Si predstavljate, da vam eden najboljših skladateljev Češke zaigra dobrodošlico? Bil sem neizmerno počaščen!

Zdaj pa se spomnim, kaj se mi je zgodilo na našem sodišču. Bil sem povabljen kot predstavnik SAZAS-a – saj veste: tistega združenja, ki je nekaterim velik trn v peti, ki ga mediji lovijo, pa ne ulovijo. SAZAS – osovražena organizacija, in jaz sem prvi v Nadzornem odboru!
Poiskal sem prvi stol, ki sem ga hotel uporabiti, pa me sodnica ustavi: »Ne, stati morate«. Bog pomagaj, sem mar res na sodišču, ki je hram pravice in omike? Preveč sem strog: to je vendar dobrodošlica! Sodniške vrste! Tam so prijazni ljudje, a do nas – podanikov – morajo
biti strogi. Zaradi sodniške avtoritete. Potem so se take sodniške netaktnosti zgodile še nekajkrat. Torej ni mogoče govoriti o naključju; takšna je praksa.

Ne dolgo tega so nam sporočili, da ga policisti prav zares lomijo. S stavko in s premalo vestnim pobiranjem glob za prekrške! Prekrški so, kazni morajo biti, te pa (vsaj po malem) polnijo državni proračun. Hudo bi bilo, če bi se vsi ljudje zmenili, da ne bomo več vozili prehitro (na primer). Jaz, priznam, sem se malo popravil. Nastavili so mi radar, in poslali so položnico. Če plačam takoj, bo polovička. In plačal sem. Prispevek za proračun. Dr. Mramor, dobro se poznava z Univerze, bo zadovoljen. Nauk: še naprej delajte prekrške, policisti – še naprej kaznujte vse in vsakogar – da ne bo škoda še večja, da ne bo oškodovan državni proračun. Če hočete tej državi dobro, potem storite vsak mesec vsaj en prekršek! Če vas policist ne ulovi, ulovite vi njega. Plačajte! Država vam da popust, tisto drugo polovičko pa namenite obubožanim  skladateljem.

Glasbeniki smo dovolj pametni, da vidimo, kdaj pometajo z nami, in dovolj neumni, da ne storimo nič. Ponižni smo, a znamo biti tudi prebrisani. Če bi Stalin vedel, kaj je med notami o njem napisal Šostakovič, bi mu pisalo iztrgal iz rok. Če bi nacisti vedeli, kaj se sliši z notami, ki jih je v taborišču napisal Olivier Messiaen, mu ne bi dovolili komponirati. Glasbe mnogi ne razumejo, toda veliko je tudi takih, ki glasbo še kako razumejo. V glasbi najdejo -najdemo košček svojega življenja, prepoznamo pa tudi veliko drobnih usod polovice človeštva. Ker gre za neprecenljivo dragocenost, za umetnost, ki ni samo glasbena, za umetnost, izraženo na vse mogoče načine, se mi je pred štirimi leti v teh pismih porodila ideja: Imejmo svoj kulturni televizijski program!

O tem sem prvič pisal 1. junija leta 2012, in potem še enkrat 9. avgusta istega leta in potem še nekajkrat. O ustanovitvi novega televizijskega programa, ki naj bi izpolnil prazen prostor, sem pisal še večkrat, tudi govoril sem o tem, idejo sem predstavil  javnosti, če je bilo to le mogoče. Možnosti pa so omejene. Za kulturo pogosto in prevečkrat. Predvsem smo prevečkrat slabo ali pa sploh ne slišani, niti poslušani. Ponosni smo, da imamom 8. februar, praznik kulture; nismo edini, smo pa rariteta. Avstrijci imajo televizijski program kulture. Pri nas takega programa še nimamo. Pa kako prav bi bilo, da bi ga imeli. Prostor je: na nacionalni TV, naš drugi TV program, ki zdaj nima prave podobe. Podoben je zabojniku, kamor mečemo rabljene stvari, ki še niso za pravi smetnjak. Tam kaj ponovijo, ali pa predvajajo stvari, ki jih poslušalci prvega televizijskega programa najbrž (!) ne bi 'prenesli'. Prostor za kulturni program na TV 2 bi moral biti dopolnilo in nadgradnja programa ARS, ki ima nekaj stalnega poslušalstva in v resnici najbolj razgledano populacijo te naše Slovenije, cvet inteligence. Drugi program naj bi se preimenoval v program »Kobilca« - po naši znameniti slikarki, ali  KOBILICA, kar je prepoznavni znak za glasbo. posredno za umetnost.

Na tem programu bi prenašali koncertne dogodke, oba simfonična orkestra bi v elitnem času (in ne v zgodnjem jutranjem) na ekranu videli tudi takrat, kadar bi igrali resno glasbo. Predvajali bi portretne oddaje naših in tujih umetnikov, gledali bi izbrane filme, reportaže o umetniških dosežkih v tujih državah, in še in še. Če imamo tretji radijski program, program ARS, potem imejmo še drugi televizijski spored TV Kobilica.

Umetnost bi približali dovolj širokemu krogu gledalcev. In potem naša država Slovenija ne bi imela le kulturnega praznika. Imela bi televizijski program, ki bi nas postavil ob bok velikim narodom. Je to mogoče? Je. Pobudo lahko damo skladatelji, pritegnemo lahko vso kulturno populacijo: slikarje, kiparje, pesnike, pisatelje, dramske in filmske umetnike, glasbenike. Saj smo kulturni narod, mar ne?

Pišem glasbo, ker to želim, ker to hočem. Pišem glasbo, ne da bi vedel, da jo kdo hoče, da obstajajo želje, da so ljudje, ki jih nova glasba zanima. Večina tistih, ki jim glasba kaj pomeni, posluša glasbo, ki so jo že slišali: drugi ali on sam.  Malo je tistih, ki želijo slišati novo glasbo, ki začutijo, da jih glasba lahko popelje v avanturo prvič slišanega. Malo je tistih, ki jim glasba pomeni izziv. Ni veliko tistih , ki jim izziv kaj pomeni!

Tako sem razmišljal nekega davnega časa, ki se je zgodil pozno popoldne na severnem delu Evrope. Ne ure ne dneva ne vem, a bilo je na Švedskem, in od takrat je minilo 20 let, okroglih. Ni nas bilo veliko. Trideset, morda štirideset, več zagotovo ne. Prišli so na oder, trije; prišli so po prstih, z inštrumenti: flavta, violina, violončelo. Minilo je dvajset let, in vendar se spomnim, kot da je bilo včeraj. Prišli so na oder, vendar nihče ni ploskal. Zakaj ne? morda zategadelj, ker niso prišli skupaj, ker so se delali, kot da niso glasbeniki, kot da pripravljajo oder za prave glasbenike. Sedli so za pulte, pogledali notne liste in otrpnili. Bili so trije 'mrtvi' glasbeniki. V rokah inštrumenti, pogledi so iskali notni zapis. Tako je bilo kakih deset minut. V dvorano je vstopila tišina. Popolna. Nihče od poslušalcev se ni premaknil. Tudi mi smo otrpnili. Jaz si navadno kar koli zapišem v notes, da ne bi pozabil. Vzamem svinčnik, pomotoma mi zdrkne na mizo. Svinčnik se je zakotalil in povzročil strahoten hrup. Nikoli, nikdar še nisem opazil, da bi kotaleči svinčnik lahko povzročil hrup. Zdaj hrup razumem malo drugače, saj sem član Slovenskega akustičnega društva. Takrat še nisem bil. Kaj je hrup? Nedefiniran zvok, ki zmoti tišino.

V tistem trenutku sem se zavedel, da prisostvujem ritualu tišine. Deset minut je bilo mimo, flavtistka pa je počasi, silno polčasi (trajalo je nekaj minut) dvignila flavto. Prislonila jo je k ustnicam, vdihnila in skoraj neopazno izdihnila. Nič se ni oglasilo, vsaj pet minut je trajalo, da je flavto odložila, jo približala naročju, Tišina je bila popolna, slišal sem utrip srca, dihati se skoraj nisem upal. Delal sem se, da diham, to je počel tudi moj sosed. Premaknil sem oči; ustrašil sem se, da se tudi to sliši… Cage in njegova tišina? To ni nič, samo 4 minute in nekaj sekund. To res ni niti poskus tišine. Zdaj sem notri. Potopljen v tišino. Violinist je dvignil lok. Dvigovanje je trajala vsaj pet minut; violončelist se ni premaknil, tudi z očmi ni trenil. Violinist je lok približal strunam. Skoraj se jih je dotaknil. Vzdržal je vsaj deset minut z lokom nad ubiralko, kobilice se ni dotaknil, oči je imel priprte. Violončelist še vedno ni trenil, kot da je zamrznjen, kot da se je spremenil v marmor. Tišina je postala mučna, nevzdržna. Sililo me je na kašelj. Kaj bi bilo, če se ne bi zadržal. Ampak potem se je v meni nekaj spremenilo, začutil sem rojstvo. Iz tišine se rodi glasba. To je rojstvo, vse skupaj je bil porod iz tišine. Zakričal bi  –  kot porodnica, pa si nisem upal. Tišina me je zabolela, po vsem telesu, vsi smo bili otrpli. Nisem si upal pogledati na uro. To bi bil mali hrup, hrupek. Vsi smo bili kot začarani, začarani v tišino. Trajalo je dve uri in pol: 150 minut popolne tišine!

Ničesar ni bilo slišati, samo trije glasbeniki so hoteli igrati, pa so se bali zvoka, ki bi tišino prekinil. Hotel sem slišati dihanje glasbenikov, pa ni bilo kaj slišati; slišal pa sem svoj notranji glas, svoje notranje lebdenje, ki je za hip postalo trpljenje. Ali se glasba rodi skozi trpljenje?

Berlin. Prestolnica dobre glasbe. Koncertna dvorana, nekdanji Schauspielhaus. Pet minut pred začetkom je bila dvorana polna. Zunaj ni bilo nikogar več. V dvorani tišina, tako kot na Umetniški univerzi Fryderyka Chopina v Varšavi pred začetkom izbirnega dela tekmovanja za veliko Chopinovo nagrado. Iz tišine se rodi glasba. To sem si zapomnil. Tišino potrebuje glasba: da se lahko rodi, da lahko postane glasba. Ampak, dragi moji bralci, mi vsi kdaj pa kdaj potrebujemo tišino. In potem slišim bitje srca, in slišim neznane zvoke. Zapišem jih.

Moja glasba ni samo moja. V uho mi jo je zapisala narava, v mojo pamet se je naselila, ker vidim vesele in žalostne ljudi, ker vidim veliko trpljenja in čutim neskončno radost. Spoznal sem veliko ljudi, veliko ustvarjalcev, ki zavirajo svet, da ne bi zdrvel v prepad. Si predstavljate svet brez glasbe? Verjamete, da na tem svetu ne bi bilo ustvarjalcev? Verjamete, da so skladatelji samo strošek?

Jaz ne verjamem. Vem, da so ustvarjalci tisto seme, ki vedno znova rodi. Verjamem, da bo nekdo, ki ima škarje in platno, nekoč rekel:

»Dobrodošel, skladatelj«!


Pavel Mihelčič