ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

Drugi krog           
Peto pismo
            
13. oktober 2016
                 
Moj prostor

Včasih je treba kaj povedati, izreči besede, ki so največkrat zamolčane. Včasih je treba kaj zakričati. Tisto, kar nas žge in peče. Včasih je treba kaj razkriti, da ne bo zamolčano, skrito, pozabljeno. Tam nekje je moj prostor. Tam sem se rodil, tam so moje korenine, tam je moja zemlja, moja domovina. Za domovino in zase moram nekaj storiti. Če napravim zase, sem naredil tudi za tiste, ki jih ljubim. Za mojo družino, za prijatelje, za ljudi, s katerimi živim, s katerimi delim utrip srca. Okrog je veliko prijateljev, in še več slabičev, ki iščejo bližnjice, pri tem pozabijo na pot, na vrtinčasto sago življenja, ki se je zgodilo, ki se dogaja, ki traja in mine.
To je moj prostor. V njem se počutim svoj, z vsemi vzgibi in nagibi. Ustvarjam in iščem svoj smisel. To je prostor zaklenjenega časa. V tem prostoru živim in razmišljam. Kot skladatelj sem občutljiv. Težko prenašam krivice, bolečino; še težje laži in neumnost.
Spomini me vlečejo v oddaljene čase.
Praga, maj, leta 1985. Praška pomlad. Na Prago me veže veliko spominov. Tam so igrali moje simfonično delo, tam so izdelali video za skladbo SRCE.  Pa ni šlo brez ogleda tega čudovitega mesta. Tudi v operi sem bil. Janačkova 'Jenufa' (Narodno divadlo) mi je ostala v najlepšem spominu. Nepozabna je bila tudi Dvoržakova »Rusalka« (Smetanovo gledališče). Znamenito Tillovo gledališče je bilo zaprto. Menda so ga obnavljali. V Narodnem gledališču sem bil tudi v zaodrju. Seznam glasbenikov je bil dokaj zgovoren. Mi bil samo suh seznam, polega imena vsakega glasbenika, ta seznam je oibsegal več kot 200 imen, je bil tedenski razpored dela. Vsak je vedel, kje bo v tekočem tednu igral: ali v Narodnem gledališču ali v Smetanovem. Če so v enem od obeh gledališčl igrali Wagnerja, potem so v drugem igrali opero, ki je imela bolj komorno zasedbo. Tako so porazdelili delo.
Pa je naneslo, da sem šel po stopnicah navzdol, da bi uporabil podzemsko železnico. In kaj slišim? Mozartovo glasbo. Nekdo je požvižgaval Mozartovo glasbo. In potem še eno bližnje srečanje. Vidim kombinezon, delovno obleko in fanta, ki je požvižgaval. Mozart mu je bil za zraven, glavnina njegovega dela pa je bila polaganje keramičnih ploščic. To je bil izjemen dogodek. Izjemen pravimo, kadar ponovljenega dogodka ne pričakujemo. Pa se je vendar zgodilo. Celjski komorni orkester je imel intenzivne priprave na bližnji koncert. Kakšno uro pred dopoldansko vajo slišim požvižgavanje. Nekdo je ponavljal svoj part, skladba pa je bila moja. To je bil največji poklon, kar se mi jih je kdaj zgodilo.
Glasba je nalezljiva umetnost, ima svoj čas in prostor.
Prostor pa je lahko tudi drugačen.
Spet me je bolečina zanesla v ambulanto. Kaj slišim? Lepo klasično glasbo. Slišati je bilo tudi nekaj priredb. Ni bilo tistih pesmi, ko slišim mlada dekleta vreščati, kot da jim je to izvirni način interpretacije. Kar oddahnil sem se; izbor resne glasbe je bil za nas čakajoče primeren. Motil sem se. Ne za vse. Eden od zgovornih pacientov, ki mu je bilo čakanja že dovolj, je končno izdihnil (vejetno misel večine čakajočih):
»Naj dajo mir s to glasbo! Se je tega spomnil direktor?«
Sprevidel sem, da tudi blage, mirne, melodične resne glasbe ne prenesejo vsi.
Vsako spoznanje ima lahko tudi drugo plat medalje.
Po svetu je veliko kompozicijski seminarjev, poletnih šol in podobno. Ni vse dobro, kar se tam zgodi, je pa vendar poučno. Odmevi po obisku kompozicijskih delavnic so različni. Mnogim mladim skladateljem se odprejo novi pogledi na ustvarjanje. Nekateri pa niso povsem prepričani, da mladi tekmujejo v iskanju novih efektov, in da se pri tem skoraj soočajo s prijemi, ki se od umetnosti, ki se sprijema z znanostjo, od prave umetnosti oddaljujejo.  To so vendar teme za razmislek. Umetnost ima veliko pravil; nekatera ne držijo več, nekatera pa ostajajo. Podobno je tudi pri pisanju dram, črtic, novel, romanov, pri ustvarjanju likovnih del, pri multimedialnih umetnostih, pri filmu in pri vsem , kar hoče biti umetnost, ki je trden odsev ustvarjalnih nagnjenj. O umetnost, in o »umetnosti«, ki to poskuša biti, lahko veliko razpravljamo, pomembni so premisleki, ki imajo svoj prav in zagotovo tudi kakšno pomanjkljivost.
Ko so umetniki sredi ustvarjalnega deta, se zgodijo pohvale in tudi graje. Vsega je po malem. Ko umrejo, se počasi le iskristalizira resnica. Slovenci imamo zagotovo kar nekaj umetnikov, ki še čakajo na pravilno vrednotenje zgodovine. Muzikologi, pa ne samo oni, pišejo jo tudi instrumentalisti, pevci, modri poslušalci in »zasvojeni« posamezniki. Zgodovina je marsikoga zamolčala, nekaterim pa je prezgodaj postavila mesto, ki bi bilo lahko sporno. Pri nas je kar nekaj takšnih primerov. Gerbičeva Simfonija – »Lovska«, ki je prvo tovrstno slovensko delo, v celoti (na koncertnem odru) še ni bila javno izvedena. Obstaja samo radijski arhivski posnetek. Kar nekaj simfoničnih del Blaža Arniča na koncertnem odru še ni bilo izvedenih. Od Arničevih del niso bile še nikoli izvedene naslednje partiture: Koncert za violino in orkester št. 2; Koncert za violo in orkester; Koncert za klavir in mali orkester ( partitura je izgubljena); Temporalna simfonična pesnitev za trombon in orkester. Na koncertnem odru pa še niso bila izvedena tale dela: Koncert za orgle in trobila, Simfonija št. 2 "Simfonična rapsodija" (psalm 136) za orkester in klavir,  Simfonija št. 4  "Resurrectionis"  za orgle in orkester. Ta dela so bila izvedena v tridesetih letih pred  drugo svetovno vojno, domnevno na Arničevih koncertih, ki jih je prirejal v Ljubljanski stolni cerkvi.
Arnič je z nekaterimi svojimi deli skladatelj, ki še nima ustreznega priznanja stroke. Popolnoma pozabljen je skladatelj Srečko Koporc. Zelo malo vemo o umetnikih, ki so v nekem ne tako daljnem času gradili našo preteklost. Ivan Noč je neznani pianist, Leo Funtek je bil v tujini priljubljeni in cenjeni dirigent. Spisek pozabljenih velikih umetnikov je še večji. Popravki pa so praviloma delo posameznikov, ki so se lotili pogleda v zgodovino, v minule čase, ki so imeli vrhunske umetnike .
Lani se je zgodil simpozij o pianistu Aciju Bertoclju, te dni pa je izšla knjiga z zbranimi referati, članki, zapisi in z bogato zbirko fotografij: Aci Beroncelj, apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja. Tiskovna konferenca (7. oktobra 2016) je predstavila knjigo in obelodanila prenekatero zgodbo iz življenja tega našega velikega umetnika. Bertonclju bi postavil spomenik, sem zapisal v svojem sestavku. Odkod ta moja misel? V Makedoniji so v zadnjih desetletjih postavili zelo veliko spomenikov. Nimajo vsi umetniške vrednosti. Veliko je kiča. Tam ima svoj spomenik tudi skladatelj Vlastimir Nikolovski. Spomenik ima skoraj vsak, ki je kar koli odmevnega in dobrega storil za svojo domovino. Pri nas je teh spomenikov malo. V Novem mestu imata spomenik Hugolin Sattner in Marjan Kozina, morda še kdo. V Veržeju je spomenik Slavku Ostercu, v Kanala Marijanu Gabrijelčiču , v Lučah Blažu Arniču. V Ljubljani je veliko spomenikov, ki jih je že davno postavila Glasbena Matica. Spomenik ima tudi skladatelj Zvonimir Ciglič. Kaj veliko spomenikov in obeležij pa kulturniki nimajo. Društvo slovenskih skladateljev je dalo pobudo za poimenovanja ulic po dveh skladateljih – po Urošu Kreku in Alojzu Srebotnjaku. Zgodilo se ni nič! Možnosti je veliko: poimenovanja po velikih umetnikih s kipi, z imenovanjem ulic, trgov ali s prazničnim izidom spominskih znamk. Mar ne bi bilo že čas, da bi Pošta Slovenije izdala serijo spominskih znamk »Slovenski skladatelji«?
In tako sem se ob izidu izjemno bogato opremljene knjige o pianistu Aciju Bertonclju spomnil, da ta naš pianist, ki je krstil na desetine slovenskih skladb, še nima spomenika. Pa bi bilo prav, da ga ima. Pa ne samo doprsnega, morda spomenik ob klavirju; v Domžalah, a zakaj ne v Ljubljani? Mahlerju so postavili spomenik, glasbenikov pa se Slovenci malo sramujemo. Zlepa ni nihče tako dober, da bi mu dali vsaj posmrtno - spominsko obeležje.
Zbudimo se!
Ta moja pisma berejo tudi nekateri moji znanci in glasbeni popotniki, ki živijo daleč stran od kulturne Ljubljane. Ljubljana ima svojo kulturo; ampak če beremo, poslušamo in gledamo naše medije, potem kulture Ljubljana skoraj nima. Zanemarjenost in ignoranca rasteta. Pa tega ni težko dokazati. Če pripravimo komorni koncert glabe, ki jo delamo zdaj, v našem času,potem smo že kar veseli, če na koncert pride 60 poslušalcev. Če igra simfonični orkester, potem je poslušalcev nekajkrat več. Če orkester igra s popularnimi pevci, potem je poslušalcev 1200 ali več. Drugod po svetu so te številke malo drugačne. Število poslušalcev resne glasbe pada. Ni dvoma. Zaskrbljujoče je (ali pa tudi ne), da je razmeroma malo mladih poslušalcev. Pa nam pravijo: na mladih svet stoji. Pa je to res? Ne, to je zlagana parola, ki jo najvekrat izgovorijo nesposobni starci. Če bi bilo to res, potem bi moral imeti Trump največ 35 let, Hillary pa še manj, mogoče 29. Če bi bilo to res, potem bi morali mladi dobiti dobre službe. Če bi bilo to res, potem bi morali biti mladi bistri, odgovorni, izstopajoče pametni. Pa jim ne dajo priložnosti. Kdo? Tisti, ki so bolj pametni, premeteni, zviti. Teh pa imamo veliko, preveč. V devetletkah se te razlike že pojavljajo. Mladi pogumneži mimogrede spotaknejo mimoidočo deklico. Šibke za šalo ustrahujejo in pretepejo. Kako je na visokih šolah? Nadebudni bodoči intelektualci nekaj vzamejo, nekaj ukradejo. Na eni od fakultet, kjer sem imel opravek pri dekanu, sem pred tem poiskal stranišče. Zaklenjeno! Potem sem v istem nadstropju poiskal drugo stranišče. Tudi zaklenjeno! Mojo zadrego je videl mimoidoči profesor, ki sem ga (bolj bežno) poznal. Pa mi je pojasnil. Moramo zaklepati, ker delajo študentje škodo. Škodo? Tu vse zaklepamo, ker marsikaj zmanjka. Kradejo. No ja: na mladih svet stoji, pomislim.
Naj bo tega o mladih dovolj: parole, kot so »na mladih svet stoji« in podobne, kot »vsi smo ustvarjalci«, so iz nekega drugega časa. Zdaj so parole drugačne. Razlike postajajo očitne. Borba za zaposlitev je kruta. Kot da se dobrih mladih ljudi bojijo. Zaposlijo jih za določen čas, da jim onemogočijo normalno življanje. Prednost imajo tisti, ki imajo ustrezno pomoč. Ve se kakšno! Zavladal je denar. Ko sem odprl denarnico, da bi dal treznemu brezdomcu (ki prehitro umirajo) nekaj drobiža, sem z grozo ugotovil, da denarja nimam, prav  nič, da imam samo neke papirje in dokumente. Potem najdem petak (poslednji) in ga dam ubogemu brezdomcu. Videl je mojo zadrego, mi vrnil bankovec za 5 evrov in rekel, kot da mu je žal: 
»Gospod, vi imate manj kot jaz.« 
Skoraj bi me sprejeli med kralje ulice. Če bi samo komponiral in čakal na milodar od naročnikov glasbe, bi bil zlahka eden od kraljev ulice. Vendar jaz predavam, poučujem mlado generacijo, da bodo vedeli, kako lahko postaneš »kralj ulice«. Komponiranje je pri nas hobby.
»Z vami imamo same stroške«, mi je rekla nekdanja učenka, ki si je našla dobro službo. Skladateljev je na svetu veliko. To so (tudi)  mladi ljudje, ki verjamejo parolam. Ampak nekega dne bodo zvedili resnico. Prostora, da bi lahko ustvarjali, ni. Malo je tistih, ki iščejo v glasbi umetnikovo vizijo. Veliko je tistih, ki umetnikom režejo košček kruha. Še več je tistih, ki jim je malo mar za umetnost, za umetnike. Državni uradniki (URSIL) se trudijo da bi umetnikom zagrenili življenje. Umetnost pa je (že) ogrožena, omalovaževana, iztrgana iz ogromne večine medijev, iz šolstva (!) iz nekaterih kulturnih ustanov, ki sledijo sfriziranemu okusu mase. Uničevanje že poteka. Samo prostor mi še ostane. Moj prostor. V njem razmišljam, v njem pišem glasbo.                

Pavel Mihelčič