Odzivi in mnenja

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

28. december 2012

Spoštovani skladatelji, ustvarjalci, in vsi, ki imate radi glasbo.

Glasbeniki smo kot redke nočne ptice. Oživimo, ko pade mrak, ko se stemni, ko noč objame neskaljena tišina. Glasba nastaja ob vsakem času, ustvarjalna fantazija pa se vendar razbistri ponoči. Takrat nastane tišina, takrat se zvok tudi v zunanjem prostoru obnaša drugače. Zvok najde prostor in daljavo.

V času, ko se jesen dotakne zime, je na tej strani Zemlje noč dolga. Zdaj začenjam razumeti, da je glasba, ki nastane na severnem delu Zemljine poloble drugačna. Ker veliko poslušam glasbo, ki je nastala v bližnjem času, čutim neke drobne razlike. Severnjaška glasba je mogoče res bolj temna, zaprta, včasih tudi mračna, vendar je tudi zelo premišljena, čutna, pa nikoli resignirana. Spet drugačna je nemška glasba. Kot da bi jo pisali ljudje, ki so najprej študirali matematiko, fiziko. Ta glasba je perfektna, sijajno izdelana, pa nemalokrat hladna kot pločevina.

Saj vem, da ste med bralci tudi takšni, ki se s tem ne boste strinjali. Nič hudega. Tisti, ki pišejo do potankosti premišljeno glasbo, so pozabili, da je umetnost še vedno najprej sad emocije. Nič se ne zgodi brez čustva. Nič ne more nastati, če ni bilo vmes vsaj malo ljubezni.  Ljubezen rešuje svet, globalizacija mu je - mu bo ljubezen vzela. Zdaj razumete, zakaj sem proti globalizaciji. Pri čemer pa me silno veseli, da so nekateri narodi že pogruntali, kakšno zlo za zavedanje svojih korenin je globalizacija. Pa globalizacija ni od včeraj; njene silnice so čutili že pred petdesetimi in več leti. Kanadski sociolog in medijski teoretik Marshall McLuhan je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedal, da bodo v ne tako daljni prihodnosti civilizacijo predstavljale globalne vasi, ki jih bodo med seboj povezovali elektronski mediji.  Ta drzna napoved se že uresničuje. O tehničnih podrobnostih delovanja telekomunikacijskih satelitov je pisal umetnik in ne komunikolog ali inženir tehnične stroke. Avtor znanstveno-fantastičnih romanov Arthur Clarke je v svojih romanih opisoval tehnološki razvoj in vesoljski program prihodnosti. Schönberg in Stravinski  - dva velika skladatelja - sta že pred letom 1914 opisovala grozote svetovne vojne. Avstrijski pisatelj Karel Kraus pa je v romanu »Zadnji dnevi človeštva«, ki je izšel precej pred letom 1941, pisal o Dunaju kot uničevalni postaji ob koncu sveta. Preroški so zapisi v romanih Julesa Verna. Prihodnost je videl Slovenec Herman Potočnik Noordung.

Globalna prihodnost ima svoje prednosti in veliko škodljivih posledic. Škodljive posledice najbolj občuti prav sodobna resna glasba. Ne vem, če se tega dovolj zavedamo. Internet, brez katerega danes več ne moremo, je posredni uničevalec glasbene umetnosti. Avtorji izgubljajo svoje pravice, ponekod so že jasne tendence, da naj bi se pravice umetniške glasbe izenačile s pravicami potrošne glasbe. Globalizacija s soočenjem različnih kultur in duhovnih tradicij povzroča mešanje stilov, razvrednotenje nacionalnih šol; in s tem uničuje različnost kultur. Kulture majhnih narodov bodo kulturo velkikih bogatile. Kulture malih narodov se bodo spojile s kulturo velikih. Te jih bodo najprej prijazno privabile, da bi jih potem slastno požrle in največje dosežke pripisale sebi. Evropska glasbena estetika se bo spoprijela z estetiko drugih narodov; izdelki bodo podobni drug drugemu. Nova mešanica bo nastala po vzoru McDonaldsa. Globalizacija bo pripomogla, da bodo (tudi umetniški) izdelki medseboj podobni, da se bodo (bomo) prilagodili okusu čudežno uspešnih sredin. Sodobna glasba bo takšna, kot jo bodo priznavale grupacije glasbenih znanstvenikov, raziskovalcev.

In  kdaj se je globalizacija začela?

Rekel bi, da že leta 1028, ko je Guido iz Arezza uvedel štiri notne linije. Enotna pisava se je razvijala še naprej, vse do 17. stoletja, ko je evropski glasbeni svet osvojil sistem petih črt in poenotil pisavo. Bili so številni poskusi, da bi pisavo spremenili, pa do tega nikoli ni prišlo. Priušli pa so novi, dodani znaki, prišla je glasbena grafika, elektronski zapis pa se je poeniostavil. Globalizacija je v naslednjih stoletjih povzročila razvoj umetnosti in prevzem zahodne kulture. In kaj se dogaja zdaj?

Nekateri jeziki so izginili, nakateri so obsojeni na izginotje. Bil sem v državi, ki ima več kot petdeset milijonov prebivalcev,  pa so svoj jezik že skoraj izgubili. Mladi državljani te zamolčane države svojega materinega jezika ne znajo več. Bil sem v glavnem mestu ne zelo velike države, ki postopno uveljavlja vrnitev svojega materinega jezika. Gorje narodu, ki je izbubil svoj jezik, gorje narodu, ki svoj jezik zavestno opušča. Ni vse črno. Svet je lep, mnogi deli sveta so še čisti. Mnogi narodi sveta poskušajo ohraniti svojo kulturo, tudi svojo glasbo. Pa ne gre za etno glasbo ali za tako imenovano »world music«; gre za glasbo umetnikov, ki niso pozabili, da ima lahkom vsak narod tudi svojo lastno kulturo, svojo muziko, svojo umetniško zvočno podobo. To ne velja samo za sodobna modernistična iskan ja; to velja za vsako glasbo, ki se ne zadovolji z zabavo zaradi zabave, zaradi uspeha, zaradi hitrega zaslužka.

Jezik niso samo besede. Jezik ima tudi glasba. Na Kitajskem še imajo svojo glasbo, pa se že priklanjajo tudi neki drugi glasbi. Petina študentov glasbe študira kitajsko glasbo, štiri petine evropsko. Evropska glasba je premagala svet. Popolnoma osvojila  ga še ni.

Leto, ki je bilo burno, se počasi izteka. Glasba, ki vzame ves moj čas, mi ponuja tudi snov za razmislek. Če prebiram dnevno časopisje, je v njem o glasbi zelo malo. Piše se o filmu, o književnosti, deloma o slikarstvu, pišejo o temah, ki dišijo po nepravilnostih, če že ne o škandalih. Zelo malo je resnih besed o muziki. Časi so takšni. Le nekaj nas je, ki še vedno verjamemo v glasbo, ne le v klasično, vsesplošno priznano, tudi v današnjo, v glasbo, ki se ustvarja in igra dandanes. Glasba je zapostavljena. Nobenih dokazov ni treba. Samo odprite dnevnike, prisluhnite vetru, ki ga dela eter, in spoznali boste, da imam prav. Morda pa je vendar res, kar mi je nekoč zabrusil eden od uspešnih avtorjev glasbenih kulis.

Dejal je:

»Glasba še živi samo zato, da polni čas med govorjenjem, med reklamnimi sporočili, med političnimi novicami, ned govirjenjem – kakršnem koli. Živa je toliko, kolikor jo ljudje potrebujejo.«

S tem se nisem strinjal. Moj stanovski kolega (skladatelj, ki piše tako imenovano uporabno glasbo, spote za radio in televizijo, glasbo za show ooddaje in tako dalje)  pa je  -  neorakovičeno – izdavil, da naše glasbe itak nihče ne potrebuje. In še enkrat je zatrdil, pri čemer ni šlo brez očitkov, da sem se tudi v preteklosti upiral tej njegovi nikoli ovrženi trditvi.
"Glasba je tisto vmes - med enim govorjenjem in drugim, je 'podlaga' med govorjenjem. Glasba je samo še zato, da med govorjenjem ni tišine.

Tako torej:

Pomembno je govorjenje, glasba ima prostor vmes, tako da tisti, ki govori, lažje diha, pa da tisti, ki ga (jih) poslušamo, ne pridemo do sape. Morda pa je v tem nekaj resnice. Svet se vrti, vse se vrača. Skladatelji so pisali »Tafel Musik«, glasbo, ki je pomagala bogatim, da so v miru jedli in pili. Glasba mora odsevati čas, ki ga živimo in vzbuditi slutnjo časa, ki prihaja.

Tišina. Saj res. In mi ustvarjamo iz tišine. Potemtakem morama delati na tem, da ne bo tišine. Le čemu? Je morda ljudi strah? Strah tišine?

Edino kar še imamo, je tišina, pomislim. Pa je to res? Ne. Edino, česar nimamo več, je tišina. Kamor stopim, povsod je hrup. Novice je na našem radiu pred petdesetimi leti še napovedala kukavica. Potem je počasi kukavico nadomestila glasba. Najprej prava, sicer posneta, potem sintetična, virtualna. Pa da ne bomo imeli zmotnega mišljenja. So novice prekinjane s kratkimi hrupnimi presledki - jingli. Vsakič znova te mora nekdo počiti po glavi, da vendar ne boš preslišal pomembne novice. Hrup je postal najbolj važna stvar. Telefončki cingljajo, zaigrajo kakšno slabo »sintetično« melodijo, nekateri znanjo zaigrati celo Chopinov minutni valček, za te »originalne« melodije pa dobijo anonimni avtorji ogromne tantieme.

Saj ste to vedeli, mar ne?

In zakaj govorim o tišini, če pa glasbeniki ustvarjamo organizirane zvočne slike, ki to tišino prekinjajo?

Če hočemo čutiti in razumeti sensibilnost umetniške glasbe, potem mora biti svet očiščen umazanije. Slastnega kosilo ne jemo iz umazanega krožnika. Čistega vina ne pijemo iz umazanih kozarcev. Zvočna umazanija je prekrila ta globalni svet. Kompakten plošče – CD-ji se slabo prodajajo, zakaj bi se, vse najdete na internetu. Mediji o glasbi skoraj ne pišejo. Odprite strani dnevnih časopisov in revij in iščite prispevke o umetniški glasbi. Ni jih.

Najbrž teh prispevkov nihče ne bere. Berejo se zgodbe o škandalih, o lumparijah, tam pa glasbe ni. Pa tudi kadar je – mislim na plagiatorstvo, so te lumpmarije skoraj nedokazljive. Potemtakem ima tisti moj nesojeni prijatelj kar prav, ko mi je zabrusil:

»Glasba je polnilo, glasba je predah. Glasba je kot marmelada v slaščici našega vsakdana.«

To je resničnost. Razmišljam še naprej. Morda pa smo si malo krivi tudi mi. Operni pevci so nam pobegnili na pop-sceno, nekateri inštrumentalisti tudi. Orkestri igrajo popularno glasbo; pevci in pevke, ki nekoč še sanjali niso, da bodo nastopili s profesionalnim simfoničim orkestrom, so zdaj dobrodošli estradni umetniki. Resna – umetniška glasba se je zatekla v rezervat, pa če to hočemo ali nočemo priznati. Rezervate so uredili za Indijance, vanje bodo počasi stlačili tudi umetnike. Pa se bomo s tem sprijaznili? Ne smemo se. Rezervati sicer niso tako slaba stvar; vsaj družba je dobra. Če pa pogledamo v daljavo, se nam ne obeta nič dobrega. Muzikologi nam ne bodo pomagali. Redki so na strani sodobne glasbene umetnosti. Najraje pišejo o mrtvih skladateljih. Ti jim nič ne morejo. Oni imajo večni mir. Tišino. Saj iz tišine zrastejo skoraj vsa umetniška dela. Skladatelji rabimo tišino. Tisti – mrtvi - jo že imajo.

Ampak, spoštovani bralec.

Prišli so prazniki. Verjamem, da ste Božič praznovali v krogu svojih družin. Verjamem, da ste si voščili mir in veselje. Med Božičem in Novim letom je natanko en teden.

Naj bo prihodnje leto – leto 2013 glasbi bolj prijazno kot je bilo minulo.

Voščim mir, lepo glasbo in vmes - tišino. Iz tišine raste glasba, v tišino se vrne.  Tišina je rojstvo, potem se zgodijo prameni, ki nosijo lepoto. Za lepoto nam gre. In potem pride še vse drugo, tudi ljubezen. Ljubezen je tisto, kar nam vsem manjka. Vse preveč je zavisti, nevoščljivosti, sovraštva. Umetnost pa ima vse možnosti za uravnavanje strasti. Monotematika je že zdavnaj za nami. Na pohodu je politematika in poliritmika. Brez urejenih odnosom med vsemi parametri umetnost ne bo našla novih potov.

Srečno 2013.

Pavel Mihelčič