ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

15. april 2017

Drugi krog
Šesto pismo
                              
Resnica velikih

Kaj naj dela umetnik? Naj prisluhne svojemu prostoru, svojemu okolju? Ali naj sledi modnim pobudam, političnim namigom? Naj odkriva resnico, ne glede na to,  kakšna je? Kaj naj počne pravi umetnik? Naj zagovarja resnico nemočnih, resnico spoznanj, do katerih pridejo politično in populistično neomadeževani posamezniki? Še eno vprašanje: naj pravi umetnik poveličuje grdoto, ali se naj vsaj kdaj pa kdaj obrne v lepoto? Mlad človek mi je dejal, da imajo na zahodu  tendenco poveličevati grde zvoke. Ni malo tistih, ki se zavestno vedejo, kot da je primarni cilj glasbenega ustvarjalca odkrivati grde, nenavadne zvoke, ki imajo malo vsebine. Še bolj bizarno je, kadar se nekateri zavestno ogrnejo s preprosto figuraliko, da bi zavesno goljufali sebe, da bi se jim zdelo fino, če bi s svojim načinom uspeli goljufati tudi tiste, ki so se lepote naveličali. Razlik med tistimi ki prav zares ustvarjajo in onimi, ki se samo delajo, da ustvarjajo, skoraj ni.
Ustvarjalnost je živa; dotaknila se je tudi tistih, ki nimajo prav veliko ustvarjalnega nagona, ki brusijo 'nove' ideje, ki so jih spoznali na skrivaj. Veliko je epigonov, malo je ustvarjalno vznemirljivih in izstopajočih umetnikov. Izstopajo zmeraj veliki, tisti, ki so se navzeli navad in spoznanj pred njimi izstopajočih ustvarjalcev. Kako malo je umetnikov, ki pridejo iz manjših sredin! Posameznik se težko prebije nad povprečje; skupine so bolj prodorne, za zunanji svet bolj prepričljive.
Takih skupin je v 'globalnem' svetu veliko. Če so zbrani močni in prodorni, je uspeh zagotovljen. Vendar se tudi v teh skupinah krešejo mnenja in ideje. Brez idej, brez izvirnih zamisli pač ne gre. Ustvarjanje ima svoje zakonitosti, svoje norme. V današnjem času so te zakonitosti nemalokrat same sebi namen. Kot da bi se znova vrnili časi dekadence. Nikoli še ni bilo slišati toliko glasbe. Še pred pol stoletja, morda več, morda manj, glasba še ni bila tako prodorna. Nove tehnologije so dale glasbi novo priložnost, pa tudi nov padec. Glasba je vsepovsod: doma, kjer je vendar ohranjene še nekaj svobode, v lokalih, kjer svobode ni več, na cesti, kjer se zdi, da glasba deluje podobno kot policija na konjih. Zvočniki so postavljeni visoko, grozeče; policaj na konju ima še dodatno moč, večji pregled, obvladljivega konja. Ko sem bil pred več kot štirimi desetletji na Poljskem, mi je študentka ob reki Visli, da bi prikrila strah, pripovedovala, kakšno vlogo so imeli policaji na konjih, ko so mladi ljudje preizkušali potrpežljivost vladajoče elite. Prav tam, na Poljskem pa je v tistem času na glas spregovorila glasba.
Pojavil se je Panufnik, ki je potem odšel v Anglijo; svet in domovino je z novo glasbo prebudil Penderecki, tiho pot je udejanil Lutoslawski, novo glasbo sta pisala Baird in Gorecki. Ta glasba ni bila samo nova, glasba je pripovedovala, da obvladujejo svet nepremagljive elite. Potem so prišle spremembe. Pa o teh ne bom pravil. Njih čas še ni odmaknjen. Spremembe so se dotaknile družbe, ki je našla nove cilje. Umetnost je bila spet samo za elito. Tisti, ki med to elito niso spadali oziroma ne spadajo več, so začeli častiti popularno glasbo. Največji dogodek novega časa je zakoličila Evrovizija. Glasba je izgubila svoje poslanstvo, postala je bleščeče ogrinjalo, plačilo za strah. Strah pred globalizacijo, pred uničenjen identitete malih narodov. Bomo sprejeli resnico velikih, tudi tistih, ki bi hoteli igrati vlogo velikih?
Glasba še vedno deluje: v trgovskih centrih, v velikih športnih dvoranah. Posebno družno vlogo imata zdaj šport in pop. V tej smeri, in v obratni. Že v Rimu so nekoč vedeli, da je najbolj trdenm in privlačen rek: 'kruha in iger'. Zdaj je kruha v razvitem svetu dovolj, v nerazvitem – premalo. Bolj pomembna sta pop in šport. In kje je kultura? Glasba, literatura, kiparstvo in slikarija?
Na nepredvidljiv rob je umetnost potisnila globalizacija. Ta beseda je izmišljeno zlo velikih. Popevkarji bodo peli po angleško, na Univerzi bodo govorili po angleško, mi vsi se bomo v prihodnje sporazumevali po angleško. In kaj se bo zgodilo z glasbo? Še naprej bo stopala stran od ljudi, potisnjena bo v medijski geto. A tudi tam so vrata v glavnem zaprta. V dnevnem tisku za umetnost ni več prostora. Glasba naj ostane za izbrance, za tiste, ki jim  pop-kultura še ni zameglila pameti. Beremo samo še tisto, kar se zdi medijem  za zasvojence, ki vztrajajo, 'primerno'. Potem se zbirajo v tropih tisti, ki vneto posnemajo germanizacijo umetnosti. Samo nekaj velikih je ostalo, ki bi hoteli najti svojo lastno pot, svojo nacionalno identiteto.  Nekateri so odnehali, ker se jim je trg zaprl. Trg? Kajpak; glasba, tudi umetniška, potrebuje trg, ljudi, poslušalce, sledilce umetnosti. Ti bodo utrjevali smer, če se ne bodo odločili, da naj gre trop posnemovalcev  kamor pač hoče.
Likovniki so se že odločili za novo pot. Tako je bilo tudi v zgodovini časa. Romantika se je pritaknila slikarstvu nekaj desetletij pred glasbo. Književnost je prehitela glasbo. In tudi zdaj jo prehiteva. Spet se je zbližala s svojimi bralci. Bralna kultura se vrača. Glasba zaostaja. umetniška glasba poslušalce izgublja. Popularna glasba jih pridobiva. Ampak tudi tam so izgube. Če ima ekonomija slabo banko, imamo v Slovenji slabe radijske postaje. Kar veliko jih je, pri nas več kot devetdeset. Tudi z orkestri ni veliko bolje. Tudi tam je zagospodaril denar. Naši simfoničmi orkestri počasi opuščajo svoje plemenito poslanstvo. Postali so plen pop-glasbenikov, ki polnijo dvorane in dvigujejo dohodke vse bolj osiromašenim orkestrom. Za zdaj jim ni pomoči; pravih osebnosti, kakršni so bili v svetu: Kurt Mazur. Herbert von Karajan in Leonard Bernstein – pri nas pa Samo Hubad, Anton Nanut in Uroš Lajovic, ni. Umetnost izgublja svojo veljavo; umetnost se priklanja pop- kulturi, ali pa se z njo staplja, kot da ji samo to še preostane.
Resnica pa ima tudi svetlo stran. Umetnost, četudi podhranjena, odkriva množico nadarjenih posameznikov. Še nikoli ni bilo toliko nadarjenih posameznikov, toliko ambicioznih mladih glasbenikov. Nekateri so svoje tehnične sposobnosti razvili do skrajnosti. Bravurozno znanje spodbujajo tekmovanja. Tekmujejo instrumentalisti, pevci, dirigenti, skladatelji. Tekmujejo in se zbližajo s športniki. Športniki osvajajo svet; glasbeni tekmovalci osvajajo odre. Vsem pa je vzor globalni svet. In kaj to je? To je vsiljena dogma, da sestavljajo globalni svet mali in veliki. Veliki hočejo biti še večji – prvi. Mali nočejo ostati mali. Plahi protestirajo, pogumni kopirajo -  velike! Če igrajo razvpiti tujci, se dvorane polnijo. Če igrajo naši, se dvorane praznijo. Mediji so to opazili. Klanjajo se tujcem, zapostavljajo naše umetnike. A naredijo izjemo, tu in tam. Ampak šele tedaj, ko se razširi internetna vest, da so imeli nekje v globalnem svetu velik uspeh.
Vsega tega ne razlagam kar tako. Približno na enak način primerjam dogajanja tudi v drugih prestolnicah z dogodki v naši. Tudi Dunajski filharmoniki imajo (tako kot naši) abonmajske koncerte. Pa sem poskusil (kot navaden poslušalec) povabiti prijatelja na enega od koncertov tega slavnega orkestra. Ni bilo lahko. Zaman sem iskal objavo na spletnih straneh: Šele znanstvo z dunajskim filharmonikom mi je odprlo vrata koncertne dvorane dunajskega glasbenega združenja. Zlata dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Pozneje sem zvedel, da orkester oglaševanja ne potrebuje, saj so vsi koncerti že veliko let v naprej razprodani. Na nov sedež je treba čakati vrsto let, tudi deset. Tako je to na Dunaju. Pri nas je malo drugače. In zakaj naj ne bi bilo tudi pri nas tako kot v velikih kulturnih centrih? Imajo koncerti medijsko podporo? So dobri koncerti pravilno ovrednoteni? Zakaj imajo populistični koncertni dogodki medijsko podporo, medtem ko je ambiciozni in dobro pripravljeni koncerti nimajo. Glasba je vendar podoba nekega časa in prostora; je tudi projekcija kulturne politike. Pa imamo kulturno politiko? Imamo. Predvsem zato, da postopno kulturo zapostavlja, da se razvoj umetnosti zapostavlja in zavira. Škoda, da med glasbeniki ni vsaj kakšnega politika, da med politiki naklonjenosti umetnikom ni čutiti. Umetnost so v minulih časih podpirali oblastniki – posvetni in cerkveni. Podporniki so zdaj druge vrste, gospodarstveniki. Podpirajo pa šport in samo šport. Država skrbi, da umetnost ne umre; dovoljuje pa, da umetnost životari, da išče skrajne možnosti za svoj obstoj. Denar se obrača v okviru velikih, nemalokrat zgrešenih investicij. Tam se obračajo miljoni.
Umetnost, posebej glasbena, išče svoj obraz. Če nastavimo ogledalo, je slika precej popačena, ponarejena. Zgleduje se po globalnem svetu. V tem svetu vodijo igro veliki. Če je v drugi polovici dvajsetega stoletjasvojh drugačen obraz pokazala poljska glasba, je primat kaj kmalu prevzela nemška, poleg nje še francoska. Je v globalnem evropskem političnem svetu kaj drugače?

Pa bi bilo lahko tudi pri nas drugače. Prebuditi bi morali ponos identitete. Pa ne na račun posnemanja in ponižnega približevanja. Resnica velikih je stranski produkt globalizacije. Veliki bodo še večji. Majhni se bodo postopno prilagodili velikim. Je to slovenska prihodnost?


Pavel Mihelčič