ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.



Sedmo pismo                                 13. marec 2018
Drugi krog

Umetnost je mogoče odpihniti! Mar res?

Kadar spoznam, da se dogajajo čudne stvari, in da nanje nimam nobenega vpliva, se spomnim na politike. Tudi njim se dogajajo čudne stvari; ne da bi kar koli mogli spremeniti, saj nimajo moči. Če se nekje daleč onstran našega planeta nekdo igra z nepredvidljivo razdiralno silo hitrega uničevalnega stroja, pridejo tudi največji politični mogotci do spoznanj, da je njihova verbalna moč oslabljena, ker je praktično ni. In kako naj bo močan umetnik našega časa, ki izgublja ravnotežje, ki je ujet v idejno moč velikih, ki to so ali pa, ki bi to radi bili. Nemoč posameznika je nemoč družbe, nemoč velikih je nemoč malih. Velikih je sedem. Na mojem domu piše, da me varuje skupina G7.  A to mi prav dosti ne pomaga. Vlomili so v moj dom, oskrunili so moj prostor.
Kadar se znajdem v zadregi, ker ne vem kako bi ukrepal proti neumnostim, ki se me hočejo polastiti, se spomnim svojim mladih dni. Tam najdem odgovor na prenekatero dilemo, na nerazvozlano vprašanje. Ni lahko prepričati ljudi, ki delajo neumnosti, da nimajo prav. Obupal sem že pri tistih poklicnih glasbenikih, ki glasbe ne marajo, ki jo v bistvu sovražijo. Teh je veliko, začne pa se pri tistih, ki imajo radi eno samo zvrst glasbe. Glasba je raznovrstna umetnost, poslušati pa je treba eno in drugo. Tisti, ki imamo radi resno - umetniško glasbo, pogosto težko prenesemo zabavno, z umetnostjo neobremenjeno glasbo. Pa jo moramo prenesti, kajti cenena glasba je navzoča povsod, ne smo v radiu ali na televiziji, tudi v gostinskih lokalih in še marsikje. To glasbo pač moraš poslušati, saj je slišana vsepovsod. Vpeljalo se je prepričanje, da je zabavna glasba z vsemi svojimi podzvrstmi primerna za vse ali skoraj za vse. Ni malo tistih, ki menijo, da je to edino prava glasba, vse drugo spada v muzej ali v rezervate, in tam naj poslušajo tisti, ki se na novo glasbo niso mogli navaditi. To je zelo enostranski pogled. Pravi mojstri tega ne poznajo; ceniti znajo eno in drugo zvrst. Saj bi bilo neznosno, če bi prevladala ena sama zvrst Različnost ima veliko prednosti. Lahkotno ubrani novoletni koncerti dokazujejo prav to. Pa se tudi v tem krogu dogajajo bolj hecne stvari. Pred leti sem videl in slišal, kako se na Dunaju pripravljajo na novoletni koncert - s pretežno Straussovo  glasbo. Na vaji z Dunajskimi filharmoniki je dirigent  s prijaznimi navodili hotel malo drugačno muziko. Trudil se je, Filharmoniki pa so ga ubogljivo posneli, kot da jim je odprl nov in drugačen pogled na Straussovo glasbo. Bil sem na eni od zadnjih vaj. In potem sem z zanimanjem čakal na premiero. Pa se ni zgodilo nič. Vsaj ne po navodilih uglednega dirigenta. Glasbeniki so igrali tako kot igrajo vedno. Nobenih novih navodil niso upoštevali. Pravzaprav sem takrat z žalostjo sprevidel, da so elitni orkestri osvojili principe idealnih interpretacij in da pri teh principih vztrajajo. In v čem je razlika med odličnimi simfoničnimi orkestri  –  v interpretacijah, v podoživljanju iste materije? V veliki večini teh razlik ni. Le malo odličnih orkestrov seže do izvirnih interpretacij. Čutimo osebnost, ki stoji pred orkestrom, glasbe, ki jo ta osebnost naredi, pa skoraj nikoli. Najboljši orkestri dosegajo svojo odličnost zaradi nezmotljive natančnosti, zaradi tehnične preciznosti, ki dosega bližino popolnosti.  Zdaj pravzaprav razumem, kaj se s temi orkestri dogaja. Odlično, nezmotljivo igrajo samo klasično glasbo. Zelo redko ali skoraj nikoli pa se ne lotijo neznane glasbe. Če pa se, potem igrajo predvsem preizkušeno novo glasbo. Sicer pa naj novo glasbo igrajo kakovostno slabše zapisani orkestri. In kaj delajo ti orkestri?. Za novo delo uporabijo samo toliko časa kot za preizkušeno klasiko. In to je narobe
Dobil sem vprašanje; poslali so mi ga z uredništva nekega časopisa. Šlo je za pogled na minulo koledarsko leto.
»Ali bi nam zaupali glasbeni dogodek, ki je na vas v minulem letu naredil poseben, izjemen vtis?« Zapisal sem

Bilo je kar nekaj odličnih – izstopajočih glasbenih dogodkov. Pri večini je bila očitna medijska abstinenca. Mediji družno pokrivajo masovne glasbene dogodke in pop kulturo; še najbolj pa - šport. Resnični umetniški dogodki jim niso mar. V letu 2017 je bila nadvse opazna umetniška samoniklost slovenske glasbe in glasbenikov. Primerljivost s tujimi dogodki je na dlani. Ker glasba ni šport, najboljši ne more biti en sam koncert. Bilo jih je več, večina njih je bila medijsko prezrta. Med temi je treba iskati najboljše. Svoj glas dam za trojico medijsko zamolčanih koncertov.

Tako sem, napisal; odgovora kajpak niso objavili. Mediji služijo svojim gospodarjem. Tega ne bomo spremenili. Prav pa je, da opozorimo na smer, ki so jo zarisali, ki so ji dali svojo smer, pri čemer se ravnajo po bralcih. Ampak teh je vse manj. Odhajajo. Vplivi pa vendar ostajajo. Z mediji ne gre odpirati polemike. Bitka z mediji je že v naprej obsojena na neuspeh. Mediji imajo v rokah orožje. Če je treba, ga uporabijo. Medije 'komandirajo' neznani mogotci, glave nosijo na prodaj - novinarji. Obstajajo pohlevni novinarji  –  teh je veliko, in tisti, ki jim večkrat uide resnica. Tiste prej ali slej utišajo. Tudi bralci jim ne verjamejo. Za to poskrbijo tisti, ki imajo vedno prav. Nezmotljivi so. Da je to res, ni treba nobenih dokazov. Dokazi so mediji sami. Mediji pa imajo moč. To vedo tisti, ki uveljavljajo svoj vpliv, to vemo tisti, ki bi radi imeli vpliv, pa so jim vrata pred nosom zaprli.
Mediji so se spremenili. V ospredju sta politika in šport. Obema se godi podobno. Politiki so domala vsak dan tarča novinarjev,  športniki pretežno ob koncu tedna. Potem so hitro pozabljeni. Nekateri politiki so nenormalno oboževani, drugi so nenormalno zaničevani.
V ospredju je šport. Obljubljeno je bilo , da bo drugi nacionalni televizijski program skrbel za kulturo, a tam je kultura pozabljena. Velik segment kulture je umetnost. Umetnost je ena sama, a umetnost je pozabljena, izničena, Kako ravnajo z umetnostjo, je bilo nazorno prikazano z vsebinskim konceptom letošnje Prešernove proslave. Pop kultura je otrok globalizacije. Pop kultura se najbrž v svojem okviru ne počuti dobro. Na vsak način se hoče pokriti s spačenimi ostanki prave umetnosti. Popkulturo izvajajo simfonični orkestri. Pevci, ki jih producira pop scena, se »odlično« počutijo na koncertnih odrih. Nastopiti s simfoničnim orkestrom, to je sen vsakega kolikor toliko uspešnega pevca oziroma pevke. Simfonične orkestre pošiljajo »lastniki« na odre športnih dvoran, ali na odre koncertnih dvoran, če organizatorji le presodijo, da je tam dovolj prostora za nagrabljene poslušalce. Glasba je postala potrošno blago. Poklicni simfonični in operni orkestri so na prodaj! Škoda, da nimamo več mojstrov kot je bil Henri de Toulouse-Lautrec, da bi jih (kot prodane glasbenike) ovekovečil na platnih ali vsaj na plakatih. A ta čas lahko še pride.
Počasi, s premislekom se uničuje umetnost  Sodelujejo mnogi, vidni so »veliki« uspehi uničevanja. Ravnotežje je porušeno. Umetnost je potisnjena vstran. Pogrošna umetnost se bohoti na vseh koncih. A to ni samo slovenska izvirnost. Kapital se pajdaši s športno sceno, pokriva s popkulturo.  Športnike, ki so uspešni, časti po božje; ko uspehov ni več, jih izvrže kot iztrošeno blago. Tekma za evropsko popevko je izvrgla avtorje; ni jih, izpostavlja naličene pevke in pevce, kot  da so ti avtorji. Vrhunec slabih izdelkov je evro song. Ta nas bo znova pribil na križ maja v Lizboni. Tekmovale bodo države, glasbe že zdavnaj ni več.                                  

Pavel Mihelčič