ODZIVI IN MNENJA

Misel je bila nekje drugje, oddaljena. Nekje blizu, a vendar daleč vstran, sem videl silhueto moža, ki me je prijazno pozdravil. Še več: izgovoril je moj priimek. Poznal me je, še bolje: vedel je, da sem njegov znanec. Med brezdomci pa vendar nimam znancev, sem pomislil. Pa sem se zmotil. Bil je fant, ki sem ga poznal še od njegovih otroških let. Zdaj pa je bil na cesti. Sin mojega prijatelja iz študentskih let. On – moj prijatelj, s katerim sem kdaj pa kdaj igral šah, je igral na violončelo. Jaz sem še prej kot njega poznal njegovega očeta. Bil je moj profesor. Nikoli si ne bi mislil, da bo profesorjev vnuk na ulici, brez doma. Njegova usoda, usoda tega mladega fanta je bila nenavadna. Matura zanj ni bila poseben problem, tudi fakulteta ne. Postal je intelektualec, ki so mu bile knjige nekega čudnega dne odveč. Odvrgel jih je, čeravno jih je imel v glavi. Prebrane, vtisnjene v spomin. In potem se je, kdo ve zakaj, zgodilo, da knjig ni hotel več brati, tudi (očetove) glasbe ni maral več. Potopil se je v svoje sanje, resnica se mu je spreobrnila. Postal je: vsakdanji niz variacij brez téme. Vsak dan enak in vendar drugačen, vsak dan bliže témi, ki se je bližala. Nekega dne ga ni bilo več, nikjer. Potem se je pojavilo njegovo ime, med tistimi, ki so umrli. Odpovedalo mu je srce. Tako kot večini narkomanov, so rekli. Umrl je fant, ki je imel veliko talentov, pa utišano voljo, ki bi ga peljala naprej, ki bi mu odkrila upanje. Nekoč mi je rekel, da je bil na grobu svojega očeta, da je obiskal svojo dobro situirano mamo. In potem se je vrnil v svoj nov in drugačen dom, na cesto. Tam so vsi tisti, ki jih je povozilo življenje. Nekateri poznajo svojo témo, nekateri nanjo še čakajo. Vmes pa so variacije…

Življenje je en sam dolg niz variacij. Kontrasti so bistvo povezav. Dve zaporedni variaciji ne smeta biti podobni; lahko pa sta izpeljani – iz ene v drugo, povezani, še vedno pa kontrastni. Ko postanejo variacije med seboj zelo kontrastne, ko izgubijo svoj variacijski način tematske obdelave, jih imenujemo karakterne. Vsaka ima svojo značajsko prispodobo, kot življenje. pomislim, kot niz variacij, ki jih je izživel tudi sin mojega prijatelja – brezdomec.

Vsak dan srečam brezdomce – »kralje ulice«. Vsak ima svojo usodo; mi, ki smo za svoje življenje poskrbeli, hodimo mimo. Malo postanemo, za hip pomislimo, da so si ti ljudje najbrž izbrali drugačen način preživljanja, in potem gremo k svojim vsakdanjim skrbem. Ko se je slavni violinist postavil ob bok brezdomcem, igral (v podzemskem hodniku metroja) na svojo dragoceno violino, je zaslužil manj kot je stala vstopnica za njegov večerni koncert v elitni londonski koncertni dvorani. Brezdomci so pogosto zaničevani; če se jim vsaj malo približaš, najdeš med njimi človeka, ki ima svojo zgodbo.

Brezdomci so po svoje zanimivi ljudje. Res je, da jih je življenje odvrglo na ulico, a njihove življenjske izkušnje so nemalokrat izvirne. O tem sem se nekajkrat prepričal. Srečal sem uglajenega gospoda: z belo srajco, rdečo kravato, z obrazom, ki je skrival zgodbo. Nagovoril sem ga, in poslušal. Naredil je veliko napak: v službi in doma. Izgubil je delo, izgubil je družino. Odločil se je za ulico, pahnjen je bil nanjo, in tam je mogoče še danes. Vendar ga nikoli več nisem srečal. Se je po odigrani témi in prvi variaciji vrnil v svoj dom? Kdo ve? Sin se zanj (kot je bilo povedano) ni kaj dosti zmenil.

A spomin mi velikokrat seže do fanta, ki je imel diplomo ljubljanske Univerze, a mu ta ni preprečila usodne odločitve, ki mu je za polovico skrajšala življenje. Usoda je bila kruta tudi do nekaterih skladateljev. Béla Bartók je, potem ko jo dokončal sloviti Koncert za orkester, umiral v revščini – kot da bi bil brezdomec. Slovenski pianist Ivan Noč je izgubil svoj dom; in tudi voljo do življenja. V Ljubljani se je potikal slikar, ki se z življenjem ni kaj dosti ukvarjal. Brezdomec, ki smo ga vsi poznali, me je prosil za kavo – brez smetane, je rekel. Potem mi je vrnil drobiž. Nikoli nisem  zvedel, zakaj je šel igrat na železniško postajo harmonikar, ki smo ga cenili, spoštovali, poznali. Mozarta so pokopali kot brezdomca, kot reveža. Ne vemo, kje počivajo njegove kosti. Njegove variacije v A-duru pa so večne.

Življenje so variacije na dano témo. Téma je zapisana v genih, z rojstvom, s predniki, ki sestavljajo rodbinsko deblo. Podobno je z glasbo, z ustvarjalnostjo še posebej. Ustvarjalnost je sestavljena iz mnogih odločitev. Nekatere so (lahko) usodne.
In kaj se dogaja z ustvarjalnostjo?

Na Dunaju, ko je tam živel Beethoven, je bilo okrog 4000 glasbenikov – med njimi veliko tistih, ki so poskusili biti ustvarjalci. V moji domovini je vsaj 6000 posameznikov, ki tu in tam preizklušajo svoje ustvarjalne sposobnosti. Bolj malo je uspešnih; mnogi odstopijo svoj ustvarjalni naboj drugim. Iskali so témo, a omagali že po prvi nedokončani variaciji. Zakaj je umrl Ivan Noč, zakaj tako malo vemo o Srečku Koporcu? Veliko je vprašanj, veliko neodgovorjenih. Pa se spomnim izvedbe Ivesovega 'Neodgovorjenega vprašanja', ko se je osamljeni trobentač s svojim večnim vprašanjem, ko ga je nadenj dvignilo dvigalo. pojavil visoko nad orkestrom. Trobenta  je naznanila vprašanje, orkester nanj ni odgovoril. Ali pač.

Kaj se dogaja z glasbeniki, ki odgovorov na zastavljena vprašanja ne najdejo? Iščejo svoj dom, da ne bodo ostali – brezdomci.


Pavel Mihelčič