Odzivi in mnenja
Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.
5. december 2012
Spoštovani skladatelji, ustvarjalci, in vsi, ki imate radi glasbo, tudi tisti, ki ste po naključju prejeli to pismo!
Na današnji dan, 5. decembra 1791 - od takrat je minilo 221 let - je umrl Mozart, 3. decembra 1800 – od takrat je minilo 212 let – se je rodil Prešern. Zadnji dve številki obrnem – 221 : 212, pa se znajdem v spominu na dva velika moža. Mozartova smrt, Prešernovo rojstvo. Vmes je devet let. Pomislim: imeli smo vélike ljudi. Jih imamo tudi danes?
Vsako jutro odprem svoj dnevni časopis. In vsako jutro se zjokam. Ker imam alergijo, pa ne na časopis (da ne bo pomote) - na sveži tisk. Kupil sem pesniško zbirko, ki se dobro prodaja - o angelih. Svež tisk, pa so me spet oblile solze. Vsako jutro jokam; oh ta moja alergija! Zato poslušam radio, in nič ne jokam. Iz radia ne prileti nobena kocka.
Nočem jokati, in zato berem zvečer, ponoči, ko sveža tiskarska barva ostari, ko dnevni časopis oslabi, ko se zgodi glasba.
In pomislim. Kaj se dogaja s slovensko glasbo?
Nekdo je v osrednji televizijski oddaji zinil: 'kaj bi se zgodilo, če bi ukinili simfonični orkester?' Nihče ne pomisli, kaj ko bi ukinili polovico političnih oddaj. Potem morda ne bi padale kocke. Morda pa bi več hodili v gledališče, na koncerte. Ne, ne; zakon ulice je močnejši. Saj ni važno, zakaj protestiramo. Glavno je, da protestiramo. Že nekaj časa ni bilo prave priložnosti, da vržemo kamen na grešnike. Samo na nekatere, tiste prave. Ampak, da bo jasno: ne mislim politizirati, tam je konkurenca zelo huda. Vsi so mojstri, mojstri lepih besed, mojstri umazanih podtikanj, mojstri retorike. Govorijo, da moramo varčevati! Varčuješ, kadar ti kaj ostane. Če nič ne ostane, potem se odpoveduješ, nimaš kaj varčevati. Meni nič ne ostane. Če pa mi kaj ostane, porabim za potovanje, za spoznavanje sveta, za knjige. Ker mi nič ne ostane, ne varčujem, samo malo manj trošim. Kupim kakšno knjigo manj…
K meni je prišla objokana študentka. Rekla je:
»Profesor mi ne da podpisa, ne bom naredila letnika, kaj naj storim? Izgubila bom štipendijo…«
»Zjokaj se in obljubi, kar lahko obljubiš,« sem svetoval.
In kaj je bilo potem? Samo vprašal sem, in odgovor:
«Dobila sem štipendijo.»
»No, fino,« rečem. - »In? Je zdaj dobro?«, povprašam.
»Ja, kupila sem avto!«
»Aha,« sem rekel.
Zavaljen tip se postavi pred kamero:
»Otroci so doma lačni.« On protestira in kaže svoj zavaljen, preveč okrogel trebuh.
Pomislim:
»Malo manj popij piva.«
Pa ne boste verjeli. Vse skupaj me spominja na glasbeno sceno.
Ko sem bil še glasbeni kritik, sem se peljal v Maribor. V Opero. Peljal sem hitro. Prehitro. Za ovinkom sta bili dve uradni osebnosti, policista. Ustavila sta me. Skesano ponudim dokumenta.
Policist pravi:
»Aha.« Jaz onemim. On pa še enkrat: »Aha?«
Postalo me je malo strah, in spomnil sem se nekega ameriškega filma, ko je policaj vklenil šoferja. Pa ni bilo nič takega. Pri nas tega ne delajo. Policist:
»Kaj boste pisali kritiko?,« zategne po štajersko,
Jaz ostanem brez besed.
»Saj greste pisat kritiko, mar ne? Danes je premiera?«
Prikimam. Prav slišim?
«Pa ne bodite prestrogi. Drugič pa pazite, tu je omejitev hitrosti.«
Pa sem odpeljal. Ne spomnim se, če je policist vplival na mojo kritiško besedo. Ampak: Maribor mi je na mah postal zelo prijazno mesto.
Tudi policisti hodijo v Opero, mar ne?
Ne vem, če je to velikokrat res; ampak dobro bi bilo. Samo naj pridejo v civilni obleki. Razen če nastopijo v Policijskem orkestru. To so policisti z napako. Igrajo in publika jim ploska. Še noben klarinetist ni dobil kocke v glavo. (Se spomnite, kako smo včasih igrali na kocke? Aleatorika! Kje so tisti časi!)
Če nam bo uspelo pripraviti Svetovne glasbene dneve (Nenad je precej v dvomu - - ), jih bomo zanesljivo povabili. Morda bodo igrali aleatorično (alea = kocka), morda aplavz ne bo zelo velik, ampak takšnega sodelovanja se že zdaj veselim, kajti Orkester Slovenske policije je dober orkester. Kadar ne igrajo za protokol, igrajo odlično glasbo!
Napisal sem veliko kritik. Trudil sem se, da pišem resnico in samo resnico. Ampak, zgodilo se je, da sem se enkrat (malo) zlagal - z namenom. Napisal sem, da so na koncert radijskega orkestra prišli general(ni) in dva direktorja. Pa ni bilo nikogar. Čakal sem, morda pa bodo sporočili, da javnost zavajam, da nisem napisal prave resnice, ker na koncerte itak ne hodijo. Ha, ha! Nič se ni zgodilo. Včasih je bolje biti tiho. Težko bi bilo napisati, da nihče od vodilnih ni bil na koncertu, kjer je igralo osemdeset njihovih uslužbencev!
Naš kuštravi sindikalist se tako rad kaže na televiziji, ampak na koncert pa ne pride. Zakaj naj bi hodil. Glasbeniki so tako pohlevni. Samo malo jih pobožajo, pa že veselo pomigamo z repkom. Če niso (nismo) zadovoljni, jim (nam) je treba povedati, da so (smo) strošek, da jih (nas) je mogoče ukiniti. In potem so (smo) tiho. Glasni so šele, če jim to ukaže dirigent (čeprav ga orkestrovi sindikalisti ne marajo; že vedo zakaj).
Še slabše je s tistimi navdušenci, ki igrajo sodobno umetniško glasbo. Če naj bi to glasbo posnel radio, moraš soglašati, da boš igral zastonj. Saj ne vedo, kaj delajo, pomislim. Na glas pa ne rečem nič. Tudi Lorin Maazel je najprej dirigiral zastonj. Pa ga zdaj vprašajte, če bi pri nas dirigiral zastonj…
Glasbeniki smo res čudni ljudje. Kadar nas potrebujejo, so z nami prijazni. Kadar nas ne potrebujejo, se z nami obnašajo nekako takole:
Bodite veseli, da lahko igrate! In tako nas vlečejo za nos. Na primer: našo Akademijo!
Novo AG obljubljajo že deset let, zdaj sploh ne več. Mogoče pa kdo upa, da ne bo preživela. Morda pa bo zaživela kje drugje. Obstajajo tudi bolj prijazna mesta, ki bi sem jim fino zdelo, če bi imeli Glasbeno akademijo.
Glasba ni več tako zaželjena, kot je bila v času imenitnih plemiških družin. Sponzorjev praktično ni mogoče dobiti, donatorji se skrivajo, ker jih je sram, da podpirajo glasbo. (Na glas podpirajo šport!) Ampak pri nas je veliko dobrih glasbenikov, izvajalcev in skladateljev. Skladatelji imajo veliko dela, čeprav delajo precej neopazno. Na straneh kulture pišejo o filmu, včasih o knjigi, še redkeje o slikarski umetnosti, skoraj nikoli o kiparski, o glasbi pa – v glavnem molčijo, kot da se jih ne tiče. Ni čudno, saj tudi po dvajsetih letih nove zgodovine ne premoremo prave strokovne revije, le Glasna si s tehtnimi prispevki utira pot. Združila je nekaj entuziastov in Glasna se postopno uveljavlja. Bravo!
To je veliko, a vendar ne dovolj. Glasba, naša glasba, mora imeti večjo moč. Svoj televizijski program - Televizijo Kobilica, svoj časopis, svoj pravi obraz. Se bomo prebudili? Kdo bo tisti, ki bo opozoril, da imamo slovensko glasbo, ki bo imela svoj lastni slog, svoj avtohtoni glasbeni obraz, ki ne bo samo posnemala tistih, ki vsemu svetu narekujejo novo smer. Smer: kakšna beseda!
Tudi slovenska glasba je lahko prava. Tudi slovenska glasba ima svojo elito, svojo modrost, ki bo presegla modrost politike. Samo kocko vzemimo v svoje roke. Zakotalimo jo in poglejmo, kaj nam napoveduje. Imamo priložnost soočenja. Bodo to Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2015?
Bojim se, da ne. In spet bomo zamudili priložnost. Svet se nam izmika. Včasih se zdi, kot da nam je vseeno.
Mar res?
Pavel Mihelčič