Odzivi in mnenja
Objavljeno: 7. maj, 2013
Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.
25. april 2013
Spoštovani skladatelji, ustvarjalci in vsi, ki imate radi umetnost, še posebej glasbeno.
Kadar gre državi slabo, gre kulturi še slabše. Ampak v slabih časih, v nemogočih razmerah, se umetnost okrepi. Velika dela so nastala v neprijaznih časih. Je to tolažba? Ne, ker ni prepričljiva. Kajti tudi v časih relativnega blagostanja umetnost ne stagnira, tudi ne upočasni svojega vzpona. Naštejemo lahko številna dela, ki so jih skladatelji napisali, ker niso imeli problemov s svojim okoljem. Imeli so drugačne probleme: osebne, psihične in še mnoge druge. Ostal jim je talent, da so s svojimi deli prebujali vest svojega okolja, da so zbudili vest sveta. Imeli so nadarjenost, ki jim je omogočila oznanjanje lepote. In zato gre: za lepoto, ki razvija estetske in moralne čute, za lepoto, ki z zvočnim prstom odstrani temelje mnogih grdobij, ki jih vedno znova povzroči človek. Kontrasti podžigajo umetnost, kontrasti so del življenja, v katerem se nekateri počutijo sijajno, medtem ko nekaterim spodmikajo tla pod nogami.
Revolucija in evolucija sta dva različna pojma. Revolucije se zgodijo, najbrž so potrebne, delujejo pa kot eksplozija v prostoru – rušilno, uničevalno. Tisto, kar se zgodi potem, pa je kot cvet, ki ga najdemo v kamnitem pogorju. Čudovit cvet, ki se ga bojimo odtrgati. Pri nas je to planika, roža, ki je zaščitena. Evolucija deluje počasi, ne vselej v pravi smeri, vendar jo čas sproti popravlja, korigira. In je kot gora, na kateri zraste veliko cvetov. Ohranimo jih, da bodo nekoč postali – tradicija! Glasba, ki je nastala kot sad revolucionarnih sprememb, se skoraj nikoli ni ohranila.Vemo zanjo, poznamo jo, hočemo jo obdržati v spominu, a vendar izgine, da bi napravila prostor glasbi, ki se je postopno naselila v nas, ki je postopno iskala svoj slišni prostor in ga potem tudi obdržala. Nenehno jo obujamo, vedno znova najdemo zanjo prostor v našem slušnem spominu. Mar ni to čudovito, mar ni to čudež, ki ga je v tisočletnem razvoju opravila glasbena umetnost?
Ko sem v Salzburgu avgusta leta 1986 poslušal (in gledal) opero Črna maska (Die schwarze Maske) Krzysztofa Pendereckega, me je reakcija občinstva presenetila. To je bila ponovljena predstava – svetovna premiera je bila nekaj dni prej (15. avgusta), na kar me je spomnila reakcija dela občinstva. Kaj se je zgodilo? Z zanimanjem sem poslušal to izjemno zahtevno delo (mezzosopransko vlogo je pela naša Marjana Lipovšek); iznenada se je vrsta pred menoj (v njej so sedeli v črno oblečeni možje) dvignila, kot da bi ji to ukazal nevidni vodja. Moški, bilo jih je vsaj petnajst, so se hrupno dvignili in protestno odkorakali iz dvorane. Potem je bilo spet mirno, opera pa se je odvijala naprej, kot da se ni nič zgodilo. In potem sem si priskrbel partituro, ki je faksimile avtorjevega rokopisa; spominja me na ta dogodek, ki me je pretresel. Ko sem bil (nekaj let prej) na predstavi v tržaškem Teatru Verdi, se je zgodilo, da je majhna skupina provokatorjev sredi predstave (v loži) začela igrati na trobente in bobne. Povzročili so (namerni) hrup, ki pa je hitro minil. Bila je protestna akcija. Ko sem si v berlinski Nemški operi ogledal predstavo Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, pa je bilo navdušenje občinstva nepopisno. Aplavz, dolgo časa stoječi, je trajal najmanj pol ure. Potem ko ni pojenjal so občinstvo z ugašanjem luči skoraj izgnali. In kako je pri nas? V operi traja aplavz 6 do 7 minut. Odvisno od uspeha? Ne, aplavz je praviloma vselej enak. Slovenci smo ubogljivi (in hladni) ljudje. Bil sem tudi v slavni newyorški Metropolitanki. Vstopnica je bila pregrešno draga, predstava (Bellinijeva Mesečnica) pa je bila režijski eksperiment. Dolgočasna. Za glasbo uničujoča.
Bil sem v mnogih opernih hišah (doma in) po svetu. In tudi na festivalih, kakršni so salzburški, dubrovniški, berlinski, innsbruški. Različna kakovost opernih orkestrov je včasih moteča, odrska opremljenost ni vselej dovolj bogata, predstave pa se da primerjati tudi na drugačne načine. Največji problemi so režiserji. Zakaj? Vse bolj sem prepričan, da je operna režija čisto nekaj drugega kot režija v govornem teatru. Bolj blizu je filmu. Problemi pa nastanejo največkrat zato, ker režiserji, tudi tisti, ki se poskušajo na opernem odru, glasbe ne razumejo ali pa je celo ne marajo. Da režiserji glasbe ne marajo, ker je ne razumejo, ker je ne znajo poslušati, opazim tudi v dramskih teatrih. Celo v osrednjem. Glasba, ki jo naročijo gledališki režiserji je praviloma neustrezna. Že nekajkrat sem se zalotil pri misli, da bi tem režiserjem to tudi povedal, pa vedno znova ugotavljam, da to ne bi imelo nobenega smisla. Primer, kako se ne ravna z glasbo, je zagotovo uprizoritev Treh sester. Vendar je takih primerov še veliko več. Škoda.
Dramska umetnost me zelo privlači. Zgodi pa se, da me tisto, kar se na odru zgodi – kar se dogaja, odbija, iritira. Nekateri igralci se zelo radi slačijo. Skoraj vsi pa pretiravajo z govornim nasiljem. S preglasnim govorjenjem, ki deluje kot kričanje. Nasilja je preveč. Nasilje vedno pomeni nemoč. Nemoč posameznika, nemoč režiserja.
In to se dogaja tudi v glasbi. Zlasti v sodobni glasbi. Obstajajo skladatelji, ki na vsak način hočejo izzvati zanimanje z nasilnimi zvočnimi prijemi. Nenadni fortissimi naj bi bili vsebinski poudarki; največkrat pa so posledica ustvarjalne šibkosti. Ko je Chopinu kritik očital, da igra pretiho, je v družbi skladatelj – pianist pikro pripomnil, da je zelo glasno lažje igrati kot zelo tiho. In kadar razmišljam o kontrastni dinamiki, sem vedno bolj prepričan, da je tudi dinamika kazalec estetskega odnosa do zvočne materije. Dinamične oznake so prvi vtis, ki ga zapusti prebrana partitura. To velja za vsakršno glasbo. Popevke, ki premorejo eno samo dinamično oznaka, in še ta je forte, so praviloma slabe. Prav hecna se mi zdijo dekleta, ki kričijo na ves glas, pa hkrati hočejo dopovedati, da pojejo.
Estetika je skoraj pozabljena. In vendar ustvarja kakovost, in tudi trajnost. Estetski kriteriji, ki jih skoraj ni mogoče opredeliti, ne veljajo samo za umetniško glasbo. Estetika velja za vse, kar počnemo, kar počnejo. Tudi za dnevni tisk, kjer so se estetski kriteriji praktično že izgubili. Pri meni (na Akademiji za glasbo) se je oglasil fotograf, ki je nastopajočo glasbenico fotografiral pod krilom; pa še njeno ime je hotel objaviti. Ko sem mu to prepovedal, je potožil, (kot) da mu jemljem kruh. Estetika (grško: aisthetike episteme) je nauk o zakonitostih in o normah ter o virtualnem prostoru lepega v umetniškem ustvarjanju. Moramo se navaditi, da znamo doživeti lepoto. V glasbi se estetski čut najbolj izrazi z obliko. Lepota je bil ideal od nekdaj, zgrešene so idcje, da lahko (ali celo moramo) lepoto zanemariti. Dobro pa vemo, da se kriteriji, ki predstavljajo nove norme za lepoto – spreminjajo. Skrajnosti, ki poveličujejo nasprotje lepoti, so ekshibicije, ki jih malokdo sprejme. Poveličevanje grdega je lahko modno, lahko postane tudi moderno, zanimivo pa postane šele takrat, ko z grdim povzročimo nove kriterije za lepoto. To je skoraj tako, kot delajo novodobni vojščaki. Rušijo hiše, da bi zgradili nove, še večje, še lepše. Uničujejo mesta, da bi na ruševinah zgradili nova. Vojaška industrija in gradbeniški konzorciji to delajo z roko v roki.
»Porušite, da bomo imeli kaj zgraditi!« Tako si mislijo. Počnemo nekaj takega tudi v umetnosti?
Da tega ne bi počeli! Kajti nič lažjega ni kot rušiti. Uničevati znajo mnogi, ustvarjati le redki.
Ustvarjanje je izziv. Mnogi bi radi nekaj ustvarili. Pa ne gre samo za umetnost. Ustvarjanje je mnogo širši pojem. Največkrat pa to besedo uveljavimo z mislijo na ustvarjanje umetniških del. Pri tem je predvsem pomembna izvirnost. Ker se imajo za ustvarjalce tudi tisti, ki ustvarjajo pesmi enodnevnice, pa celo tisti, ki ustvarjajo dobiček, se zdi ta beseda vse prevečkrat slabo razumljena ali celo zlorabljena. Tudi beseda umetnost je velikokrat uporabljena, pa malokdaj prav razumljena. Spomnim se parole, vsi smo ustvarjalci, in samo korak je (bil) do parole – vsi smo umetniki! Pa nismo vsi, niso vsi. Umetnost je ciljna ravnina. Ko jo dosežemo, sledi katarza. Ali pa tudi ne. Le pozdrav do prihodnjič …
Pavel Mihelčič
25. april 2013
Spoštovani skladatelji, ustvarjalci in vsi, ki imate radi umetnost, še posebej glasbeno.
Kadar gre državi slabo, gre kulturi še slabše. Ampak v slabih časih, v nemogočih razmerah, se umetnost okrepi. Velika dela so nastala v neprijaznih časih. Je to tolažba? Ne, ker ni prepričljiva. Kajti tudi v časih relativnega blagostanja umetnost ne stagnira, tudi ne upočasni svojega vzpona. Naštejemo lahko številna dela, ki so jih skladatelji napisali, ker niso imeli problemov s svojim okoljem. Imeli so drugačne probleme: osebne, psihične in še mnoge druge. Ostal jim je talent, da so s svojimi deli prebujali vest svojega okolja, da so zbudili vest sveta. Imeli so nadarjenost, ki jim je omogočila oznanjanje lepote. In zato gre: za lepoto, ki razvija estetske in moralne čute, za lepoto, ki z zvočnim prstom odstrani temelje mnogih grdobij, ki jih vedno znova povzroči človek. Kontrasti podžigajo umetnost, kontrasti so del življenja, v katerem se nekateri počutijo sijajno, medtem ko nekaterim spodmikajo tla pod nogami.
Revolucija in evolucija sta dva različna pojma. Revolucije se zgodijo, najbrž so potrebne, delujejo pa kot eksplozija v prostoru – rušilno, uničevalno. Tisto, kar se zgodi potem, pa je kot cvet, ki ga najdemo v kamnitem pogorju. Čudovit cvet, ki se ga bojimo odtrgati. Pri nas je to planika, roža, ki je zaščitena. Evolucija deluje počasi, ne vselej v pravi smeri, vendar jo čas sproti popravlja, korigira. In je kot gora, na kateri zraste veliko cvetov. Ohranimo jih, da bodo nekoč postali – tradicija! Glasba, ki je nastala kot sad revolucionarnih sprememb, se skoraj nikoli ni ohranila.Vemo zanjo, poznamo jo, hočemo jo obdržati v spominu, a vendar izgine, da bi napravila prostor glasbi, ki se je postopno naselila v nas, ki je postopno iskala svoj slišni prostor in ga potem tudi obdržala. Nenehno jo obujamo, vedno znova najdemo zanjo prostor v našem slušnem spominu. Mar ni to čudovito, mar ni to čudež, ki ga je v tisočletnem razvoju opravila glasbena umetnost?
Ko sem v Salzburgu avgusta leta 1986 poslušal (in gledal) opero Črna maska (Die schwarze Maske) Krzysztofa Pendereckega, me je reakcija občinstva presenetila. To je bila ponovljena predstava – svetovna premiera je bila nekaj dni prej (15. avgusta), na kar me je spomnila reakcija dela občinstva. Kaj se je zgodilo? Z zanimanjem sem poslušal to izjemno zahtevno delo (mezzosopransko vlogo je pela naša Marjana Lipovšek); iznenada se je vrsta pred menoj (v njej so sedeli v črno oblečeni možje) dvignila, kot da bi ji to ukazal nevidni vodja. Moški, bilo jih je vsaj petnajst, so se hrupno dvignili in protestno odkorakali iz dvorane. Potem je bilo spet mirno, opera pa se je odvijala naprej, kot da se ni nič zgodilo. In potem sem si priskrbel partituro, ki je faksimile avtorjevega rokopisa; spominja me na ta dogodek, ki me je pretresel. Ko sem bil (nekaj let prej) na predstavi v tržaškem Teatru Verdi, se je zgodilo, da je majhna skupina provokatorjev sredi predstave (v loži) začela igrati na trobente in bobne. Povzročili so (namerni) hrup, ki pa je hitro minil. Bila je protestna akcija. Ko sem si v berlinski Nemški operi ogledal predstavo Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, pa je bilo navdušenje občinstva nepopisno. Aplavz, dolgo časa stoječi, je trajal najmanj pol ure. Potem ko ni pojenjal so občinstvo z ugašanjem luči skoraj izgnali. In kako je pri nas? V operi traja aplavz 6 do 7 minut. Odvisno od uspeha? Ne, aplavz je praviloma vselej enak. Slovenci smo ubogljivi (in hladni) ljudje. Bil sem tudi v slavni newyorški Metropolitanki. Vstopnica je bila pregrešno draga, predstava (Bellinijeva Mesečnica) pa je bila režijski eksperiment. Dolgočasna. Za glasbo uničujoča.
Bil sem v mnogih opernih hišah (doma in) po svetu. In tudi na festivalih, kakršni so salzburški, dubrovniški, berlinski, innsbruški. Različna kakovost opernih orkestrov je včasih moteča, odrska opremljenost ni vselej dovolj bogata, predstave pa se da primerjati tudi na drugačne načine. Največji problemi so režiserji. Zakaj? Vse bolj sem prepričan, da je operna režija čisto nekaj drugega kot režija v govornem teatru. Bolj blizu je filmu. Problemi pa nastanejo največkrat zato, ker režiserji, tudi tisti, ki se poskušajo na opernem odru, glasbe ne razumejo ali pa je celo ne marajo. Da režiserji glasbe ne marajo, ker je ne razumejo, ker je ne znajo poslušati, opazim tudi v dramskih teatrih. Celo v osrednjem. Glasba, ki jo naročijo gledališki režiserji je praviloma neustrezna. Že nekajkrat sem se zalotil pri misli, da bi tem režiserjem to tudi povedal, pa vedno znova ugotavljam, da to ne bi imelo nobenega smisla. Primer, kako se ne ravna z glasbo, je zagotovo uprizoritev Treh sester. Vendar je takih primerov še veliko več. Škoda.
Dramska umetnost me zelo privlači. Zgodi pa se, da me tisto, kar se na odru zgodi – kar se dogaja, odbija, iritira. Nekateri igralci se zelo radi slačijo. Skoraj vsi pa pretiravajo z govornim nasiljem. S preglasnim govorjenjem, ki deluje kot kričanje. Nasilja je preveč. Nasilje vedno pomeni nemoč. Nemoč posameznika, nemoč režiserja.
In to se dogaja tudi v glasbi. Zlasti v sodobni glasbi. Obstajajo skladatelji, ki na vsak način hočejo izzvati zanimanje z nasilnimi zvočnimi prijemi. Nenadni fortissimi naj bi bili vsebinski poudarki; največkrat pa so posledica ustvarjalne šibkosti. Ko je Chopinu kritik očital, da igra pretiho, je v družbi skladatelj – pianist pikro pripomnil, da je zelo glasno lažje igrati kot zelo tiho. In kadar razmišljam o kontrastni dinamiki, sem vedno bolj prepričan, da je tudi dinamika kazalec estetskega odnosa do zvočne materije. Dinamične oznake so prvi vtis, ki ga zapusti prebrana partitura. To velja za vsakršno glasbo. Popevke, ki premorejo eno samo dinamično oznaka, in še ta je forte, so praviloma slabe. Prav hecna se mi zdijo dekleta, ki kričijo na ves glas, pa hkrati hočejo dopovedati, da pojejo.
Estetika je skoraj pozabljena. In vendar ustvarja kakovost, in tudi trajnost. Estetski kriteriji, ki jih skoraj ni mogoče opredeliti, ne veljajo samo za umetniško glasbo. Estetika velja za vse, kar počnemo, kar počnejo. Tudi za dnevni tisk, kjer so se estetski kriteriji praktično že izgubili. Pri meni (na Akademiji za glasbo) se je oglasil fotograf, ki je nastopajočo glasbenico fotografiral pod krilom; pa še njeno ime je hotel objaviti. Ko sem mu to prepovedal, je potožil, (kot) da mu jemljem kruh. Estetika (grško: aisthetike episteme) je nauk o zakonitostih in o normah ter o virtualnem prostoru lepega v umetniškem ustvarjanju. Moramo se navaditi, da znamo doživeti lepoto. V glasbi se estetski čut najbolj izrazi z obliko. Lepota je bil ideal od nekdaj, zgrešene so idcje, da lahko (ali celo moramo) lepoto zanemariti. Dobro pa vemo, da se kriteriji, ki predstavljajo nove norme za lepoto – spreminjajo. Skrajnosti, ki poveličujejo nasprotje lepoti, so ekshibicije, ki jih malokdo sprejme. Poveličevanje grdega je lahko modno, lahko postane tudi moderno, zanimivo pa postane šele takrat, ko z grdim povzročimo nove kriterije za lepoto. To je skoraj tako, kot delajo novodobni vojščaki. Rušijo hiše, da bi zgradili nove, še večje, še lepše. Uničujejo mesta, da bi na ruševinah zgradili nova. Vojaška industrija in gradbeniški konzorciji to delajo z roko v roki.
»Porušite, da bomo imeli kaj zgraditi!« Tako si mislijo. Počnemo nekaj takega tudi v umetnosti?
Da tega ne bi počeli! Kajti nič lažjega ni kot rušiti. Uničevati znajo mnogi, ustvarjati le redki.
Ustvarjanje je izziv. Mnogi bi radi nekaj ustvarili. Pa ne gre samo za umetnost. Ustvarjanje je mnogo širši pojem. Največkrat pa to besedo uveljavimo z mislijo na ustvarjanje umetniških del. Pri tem je predvsem pomembna izvirnost. Ker se imajo za ustvarjalce tudi tisti, ki ustvarjajo pesmi enodnevnice, pa celo tisti, ki ustvarjajo dobiček, se zdi ta beseda vse prevečkrat slabo razumljena ali celo zlorabljena. Tudi beseda umetnost je velikokrat uporabljena, pa malokdaj prav razumljena. Spomnim se parole, vsi smo ustvarjalci, in samo korak je (bil) do parole – vsi smo umetniki! Pa nismo vsi, niso vsi. Umetnost je ciljna ravnina. Ko jo dosežemo, sledi katarza. Ali pa tudi ne. Le pozdrav do prihodnjič …
Pavel Mihelčič
