Odzivi in mnenja
Objavljeno: 17. junij, 2013
Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.
Šestnajsto pismo 14. junij 2013
Spoštovani skladatelji,
ustvarjalci,
in vsi, ki imate radi umetnost,
še posebej glasbeno!
Belgija. Zadnji dnevi oktobra, prvi dnevi novembra: 2012. Prvič se mi je primerilo, da 1. novembra nisem bil doma. Svetovni glasbeni dnevi 2012 so potekali v vseh pomembnih belgijskih mestih. Prvi dan v Bruslju, potem dva dneva v Leuvnu, v Monsu, Gentu, Brugesu, Antwerpnu. Mesta so urejena, vsa obdana s patino starodavne kulture: ne bi bilo prav, če bi morala med seboj tekmovati, kajti odločitev bi bila težka. Vsako mesto je prelepo; na svoj, dovolj izviren način. Pa nisem hodil po teh mestih zaradi lepote hiš, palač, trgov. Tam sem hodil z dvorane v dvorano. Vse so bile bodisi nove, ali pa vsaj ne prav stare. Kot da so jih zgradili za ljudi, ki živijo danes, in pozabljajo, da bo jutrišnji dan morda bolj negotov od današnjega. Novi glasbeni centri; ogromne dvorane, ki se (z vmesno steno) zmanjšajo, če ne morejo biti polne. Posebno lepa pa moderna arhitektura ni. Prevladuje hladen beton, neosebna (minljiva) plastika, tkanine, ki morajo biti takšne, da se dolgo ne vidi, če so čiste ali umazane. Teh arhitektov pač ne razumem. Hiše so oblečene v steklo, ogrodje pa je železo (in) beton, beton in železo. Akustika je sijajna, pa hkrati hladna, brezdušna. Kako jim to uspe? Če dobro pomislim: uspelo jih je napraviti funkcionalno palačo, mogočno stavbo, pa presunljivo grdo. Spakedranko! Arhitekti se imajo za umetnike (nekateri to tudi so), v resnici se iz umetnosti norčujejo. Samo tako lahko razumem kulturne centre, ki jih imajo vsa večja belgijska mesta. Tisto, kar so uspeli ohraniti, je neverjetno lepo; ono, kar jim je uspelo zgraditi, je pervezno grdo. Pa kaj bi govoril. Arhitektura je povsod po svetu razred zase. Samo tako lahko razumem, da so (v Ljubljani) dokončno uspeli izničiti projekt nikoli rojene operne hiše, ki je bila enkrat previsoka, potem je bilo spet nekaj narobe z namenom, tako, da je projekt padel v vodo še preden se je dobro rodil. Uspešno. Tako kot padajo v Ljubljanico stari bicikli, in druge ničvrednosti, da ribam niti na misel ne pride, da bi zaplavale do zmajskega mosta.
Zmaj je simbol Ljubljane. Pa čeprav je najbrž požrl veliko dobrih idej, še zmeraj premoremo tudi kakšno veliko zamisel, ki je zmaj ne more požreti. Vsaj ne čisto brez težav.
Belgija, Leuven. Dvorana, v kateri je prostora za več kot 100 ljudi. Poklicali so me pred mizo, kjer so sedeli člani izvršnega komiteja Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM.
»To je moj znak. In ta znak je garancija, da bomo v Sloveniji imeli Svetovne glasbene dneve,« sem dejal in se skoraj ugriznil v jezik. Kdaj? Leta 2015! Pa bomo takrat še imeli Slovenijo? Je ne bomo prodali ali zaigrali?
ISCM - Svetovni glasbeni dnevi Slovenija 2015. Zadnji septembrski dnevi, prvi oktobrski.
Prvi dan.
Ljudje bodo prišli na Kongresni trg. Radovedni. Je to pravljica? Še ne. Otvoritev mednarodnega festivala sodobne glasbe. Prišli bodo skladatelji iz vsaj petdesetih držav. Amerika, Rusija, Kitajska, Avstralija, Evropa. Prišli bodo mnogi (glasbeno) radovedni poslušalci. Prostorska ideja mednarodnega festivala je:
Glasba nad zemljo,
na zemlji,
pod zemljo.
Začetek ob 17. uri. Nastopili bodo trije pihalni orkestri, dve skupini glasbenikov, tolkalci, rock ansambel z živo elektroniko. Spominjam se podobnega koncerta v Donaueschingenu. Običajni in nenavadni inštrumenti. Tudi zvonovi. Glasba bo združila vse zvrsti, ki imajo sposobnost umetniškega: nova umetniška glasba, tudi jazz in še kaj.
Ampak saj to hočemo. In glasbe ne bo samo na prostranem Kongresnem trgu, prišla bo tudi z neba. Na nebu je tišina, iz tišine se bo rodila glasba. Tam je veliko glasbe, samo slišati jo moramo. Če jo je slišal Messiaen, jo bomo slišali tudi mi. Prvi dan bo ponudil glasbo za vse. Ljubljana bo praznovala. Dvignili se bodo baloni, mali in veliki, modri in pisani. Ptice bodo krenile v nebo.
Na večernem koncertu bo igral simfonični orkester. Igral bo novo glasbo, tudi slovensko. Osem ali devet dni in večerov bo v Sloveniji prevladovala glasba enaindvajsetega stoletja. Poskrbeli bomo, da bo glasba povsod: na ulici, na stopniščih, v podzemni garaži, v kraški jami, v rudniku, v koncertni dvorani, na vodi.
Pripravili bomo 24 velikih koncertov, glasbene delavnice, svetlobne instalacije, podzemni koncert v rudniku, instalacija z zvonovi in koncert v Postojnski jami, koncerte na stopniščih (Bled, Ljubljana), koncertno predstavo – »Nebo nad Ljubljano«, dva koncerta na vodi, komorne opere, balet in še marsikaj. Pripravili bomo (poleg koncertov) dve razstavi, instalacije z elektroakustično glasbo ali brez, muzikološki simpozij, več multimedialnih dogodkov, mali festival televizijskih glasbenih filmov, desetdnevni eksluzivni televizijski program na internetu - Televizija Kobilca, vrsto dogodkov v starem mestnem jedru Ljubljane – razstavo, sejem. Vsaj po dveh koncertih bomo priredili okroglo mizo, nekakšen debatni klub; ostaja še nekaj glasbenih presenečenj. Po slavnostnem zaključku s koncertom simfoničnega orkestra, bo celonočni koncert jazzovskih improvizacij! Vseh dogodkov bo vsaj 40! Preveč za Ljubljano, za Slovenijo?
Izvedli bomo okrog 140 glasbenih del. Pričakujemo, da bo več kot polovico skladb (65 do 75) izbrala mednarodna žirija. To bodo sestavljali trije tuji in dva slovenska skladatelja. Po dvanajstih letih bomo ponovno pripravili Svetovne glasbene dneve. Slovenija bo postala mednarodni glasbeni prostor. Prizorišča: Ljubljana, Bled, Postojna, Piran, Idrija, Kanal ob Soči, Celje, Maribor… Sodelovali bodo vsi, ki bodo to hoteli. Nekateri se bodo umaknili.
Leta 2003 smo v Sloveniji (prvič) imeli Svetovne glasbene dneve. Bili so odmevni! To pot bodo dnevi drugačni. Ne smejo biti manj opazni, kakovost bo na prvem mestu. Morajo biti boljši, še bolj odmevni, še bolj spomina vredni. Seveda bomo morali drastično zmanjšati stroške, vendar pa bomo povečali kakovost? »Kako?«, bodo rekli. Prednost bodo imeli slovenski umetniki: solisti, ansambli, orkestri, operi, baleta, skladatelji in vsi, ki so kjer koli na svetu dejavni kot slovenski umetniki. Prednost bodo imeli mladi umetniki. Naučili pa smo se tega pri svetovnem projektu globalizacije. Globalizacija uničuje male narode in poveličuje velike. Poveličevanje tujega ne vodi nikamor. Poskusimo biti složni kot velika umetniška družina. Če bomo svetu pokazali, da imamo odlične umetnike, da imamo svetovnim standardom primerljivo mlado generacijo ustvarjalcev in poustvarjalcev, bomo globalizacijske ideje prilagodili svojim in jih spremenili.
V Wroclawu imajo restavracijo, ki deluje že od leta 1273. Pravijo, da gre za najstarejšo restavracijo v Evropi. Najbrž je res. V to restavracijo - pivnico so hodili mnogi imenitni ljudje. Tudi Goethe in Chopin. S tem se radi ponašajo. Tradicija nekaj velja. Iz tradicije raste veliko. Revolucija se zgodi, a vedno naredi več škode kot koristi. Naravna je evolucija. Poljski skladatelj Andrzej Panufnik je precejšen del (svoje) ustvarjalne energije pustil v Angliji. Ne vem, če so tam vedeli, kako pomemben umetnik je živel pri njih, morda pa so vendar slutili, da je Panufnik eden izmed tistih avtorjev, skladateljev. ki jih je glasbena zgodovina uspešno zamolčala. Pozabila ali samo prezrla?
Andrzej Panufnik se je rodil 24. septembra leta 1914. Kazalo je, da bo njegova kariera nadpovprečna. Postal je izvrsten pianist, dirigent in obetaven skladatelj. Ko je imel malo več kot 30 let, se je končala druga svetovna vojna. Bil je eden tistih, ki se je uspešno prizadeval, da se je ponovno rodila Varšavska filharmonija. Pa ni šlo tako gladko. Svobodo glasbene misli si je Panufnik, ki ga politična kariera niti malo ni zanimala, predstavljal nekoliko drugače. In tako je štiridesetleten zapustil svojo domovino in emigriral v Anglijo, v Birmingham, kjer je postal dirigent mestnega orkestra. Prav tam, v Birminghamu sem v izvedbi domačega simfoničnega orkestra prvič zares prisluhnil Panufnikovi glasbi. Ta mi je odprla nov, malo drugačen pogled na poljsko glasbo. To je bila prav zares drugačna glasba, svetovljanska, nova, presunljiva, malo angleška, a zagotovo še bolj poljska. Poljaki so ponosno ljudstvo, izjemno so ustvarjalni, ne morejo zanikati svojih korenin, a gledajo čez mejo, v svet, v daljavo sanj.
Poljska muzikologinja in raziskovalka zvočne umetnosti Anna Dorota Władyczka mi je razkazala znamenitosti svojega mesta. Wroclaw je prav zares čudovito mesto. Mesto pripoveduje svojo zgodovino. Wroclawska Univerza ima 310 let. Vseh znamenitosti pa ni mogoče spoznati v enem samem popoldnevu. Samo toliko je (bilo) mogoče videti, da ti videno vzbudi strašansko radovednost. Radovednost (pa) je tudi streznjenje.
To se je zgodilo v Köbenhavnu. Davnega leta 1996. Ko smo več kot teden dni poslušali novo glasbo, smo poslušali (tudi) delo Witolda Lutosławskega, ki je umrl poltretje leto prej. Njegovo Četrto simfonijo.
K meni je pristopil zagrizen novator, nekakšen izumitelj nove glasbe:
»Pa smo dobili lekcijo,« je stisnil med zobmi.
Pogledal sem ga, pa nisem ničesar izdavil. Dolgo sva se gledala iz oči v oči. Ničesar nisva več rekla. Zgodilo se je, da je veliki mojster Lutoslawski s svojo mojstrovino odrešil festival, ki je iskal umetnino. Ta (Četrta simfonija) je poiskala poslušalce, ene in druge; tiste, ki jih tradicija prav nič ne zanima in one, ki se v šumnih novodobnih zvokih ne znajdejo prav dobro. Vmes teče široka reka, na obeh bregovih so tisti, ki prisluškujejo reki stoletnih glasbenih umetnin. Tečejo mimo. Umetnine. Nekatere so neopazne, potonejo. Druge splavajo na površje. Opazim »Drevo sanj«, violinski koncert pred nekaj tedni (22. maja letos) umrlega francoskega skladatelja Henrija Dutilleuxa. Nekaterih ni opaziti. In potem vidim še eno drevo. Na njem je bilo nekaj mož, ki so lovili ravnotežje. Prepoznati je bilo mogoče slovenske skladatelje. Reka pa je tekla.
»Ste bili na tistem koncertu, ko so igrali Četrto simfonijo Lutosławskega?,« me je potegnila iz sanj gospa Anna Dorota Władyczka.
Ni rekla, da se je to zgodilo v Köbenhavnu. Popolnoma jasno pa nama je bilo, kje se je to zgodilo. Ne zgodi se tako redko, da skladatelj premaga stotnijo skladateljev. In potem mi je odgovorila na še eno (moje) vprašanje.
»Zakaj nima Panufnik v svetu večjega imena, kot ga ima?«, sem vprašal.
Odgovorila je brez premisleka:
»Za muzikologe je bil premalo modcren, za poslušalce preveč».
Pomislil sem na reko, in na besede, ki jih je o skladatelju, ki je umrl dvajset let prej kot se je rodil on sam, menda izrekel Beethoven.
»Ne potok (Bach), Morje (Meer) bi se moral pisati.«
Jaz pa sem stal na enem bregu reke in od daleč gledal Drevo sanj. Nekdo mi je od daleč pomahal. Ne vem kdo, ne vem zakaj.
Zmaj je simbol Ljubljane. Pa čeprav je najbrž požrl veliko dobrih idej, še zmeraj premoremo tudi kakšno veliko zamisel, ki je zmaj ne more požreti. Vsaj ne čisto brez težav.
Belgija, Leuven. Dvorana, v kateri je prostora za več kot 100 ljudi. Poklicali so me pred mizo, kjer so sedeli člani izvršnega komiteja Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM.
»To je moj znak. In ta znak je garancija, da bomo v Sloveniji imeli Svetovne glasbene dneve,« sem dejal in se skoraj ugriznil v jezik. Kdaj? Leta 2015! Pa bomo takrat še imeli Slovenijo? Je ne bomo prodali ali zaigrali?
ISCM - Svetovni glasbeni dnevi Slovenija 2015. Zadnji septembrski dnevi, prvi oktobrski.
Prvi dan.
Ljudje bodo prišli na Kongresni trg. Radovedni. Je to pravljica? Še ne. Otvoritev mednarodnega festivala sodobne glasbe. Prišli bodo skladatelji iz vsaj petdesetih držav. Amerika, Rusija, Kitajska, Avstralija, Evropa. Prišli bodo mnogi (glasbeno) radovedni poslušalci. Prostorska ideja mednarodnega festivala je:
Glasba nad zemljo,
na zemlji,
pod zemljo.
Začetek ob 17. uri. Nastopili bodo trije pihalni orkestri, dve skupini glasbenikov, tolkalci, rock ansambel z živo elektroniko. Spominjam se podobnega koncerta v Donaueschingenu. Običajni in nenavadni inštrumenti. Tudi zvonovi. Glasba bo združila vse zvrsti, ki imajo sposobnost umetniškega: nova umetniška glasba, tudi jazz in še kaj.
Ampak saj to hočemo. In glasbe ne bo samo na prostranem Kongresnem trgu, prišla bo tudi z neba. Na nebu je tišina, iz tišine se bo rodila glasba. Tam je veliko glasbe, samo slišati jo moramo. Če jo je slišal Messiaen, jo bomo slišali tudi mi. Prvi dan bo ponudil glasbo za vse. Ljubljana bo praznovala. Dvignili se bodo baloni, mali in veliki, modri in pisani. Ptice bodo krenile v nebo.
Na večernem koncertu bo igral simfonični orkester. Igral bo novo glasbo, tudi slovensko. Osem ali devet dni in večerov bo v Sloveniji prevladovala glasba enaindvajsetega stoletja. Poskrbeli bomo, da bo glasba povsod: na ulici, na stopniščih, v podzemni garaži, v kraški jami, v rudniku, v koncertni dvorani, na vodi.
Pripravili bomo 24 velikih koncertov, glasbene delavnice, svetlobne instalacije, podzemni koncert v rudniku, instalacija z zvonovi in koncert v Postojnski jami, koncerte na stopniščih (Bled, Ljubljana), koncertno predstavo – »Nebo nad Ljubljano«, dva koncerta na vodi, komorne opere, balet in še marsikaj. Pripravili bomo (poleg koncertov) dve razstavi, instalacije z elektroakustično glasbo ali brez, muzikološki simpozij, več multimedialnih dogodkov, mali festival televizijskih glasbenih filmov, desetdnevni eksluzivni televizijski program na internetu - Televizija Kobilca, vrsto dogodkov v starem mestnem jedru Ljubljane – razstavo, sejem. Vsaj po dveh koncertih bomo priredili okroglo mizo, nekakšen debatni klub; ostaja še nekaj glasbenih presenečenj. Po slavnostnem zaključku s koncertom simfoničnega orkestra, bo celonočni koncert jazzovskih improvizacij! Vseh dogodkov bo vsaj 40! Preveč za Ljubljano, za Slovenijo?
Izvedli bomo okrog 140 glasbenih del. Pričakujemo, da bo več kot polovico skladb (65 do 75) izbrala mednarodna žirija. To bodo sestavljali trije tuji in dva slovenska skladatelja. Po dvanajstih letih bomo ponovno pripravili Svetovne glasbene dneve. Slovenija bo postala mednarodni glasbeni prostor. Prizorišča: Ljubljana, Bled, Postojna, Piran, Idrija, Kanal ob Soči, Celje, Maribor… Sodelovali bodo vsi, ki bodo to hoteli. Nekateri se bodo umaknili.
Leta 2003 smo v Sloveniji (prvič) imeli Svetovne glasbene dneve. Bili so odmevni! To pot bodo dnevi drugačni. Ne smejo biti manj opazni, kakovost bo na prvem mestu. Morajo biti boljši, še bolj odmevni, še bolj spomina vredni. Seveda bomo morali drastično zmanjšati stroške, vendar pa bomo povečali kakovost? »Kako?«, bodo rekli. Prednost bodo imeli slovenski umetniki: solisti, ansambli, orkestri, operi, baleta, skladatelji in vsi, ki so kjer koli na svetu dejavni kot slovenski umetniki. Prednost bodo imeli mladi umetniki. Naučili pa smo se tega pri svetovnem projektu globalizacije. Globalizacija uničuje male narode in poveličuje velike. Poveličevanje tujega ne vodi nikamor. Poskusimo biti složni kot velika umetniška družina. Če bomo svetu pokazali, da imamo odlične umetnike, da imamo svetovnim standardom primerljivo mlado generacijo ustvarjalcev in poustvarjalcev, bomo globalizacijske ideje prilagodili svojim in jih spremenili.
V Wroclawu imajo restavracijo, ki deluje že od leta 1273. Pravijo, da gre za najstarejšo restavracijo v Evropi. Najbrž je res. V to restavracijo - pivnico so hodili mnogi imenitni ljudje. Tudi Goethe in Chopin. S tem se radi ponašajo. Tradicija nekaj velja. Iz tradicije raste veliko. Revolucija se zgodi, a vedno naredi več škode kot koristi. Naravna je evolucija. Poljski skladatelj Andrzej Panufnik je precejšen del (svoje) ustvarjalne energije pustil v Angliji. Ne vem, če so tam vedeli, kako pomemben umetnik je živel pri njih, morda pa so vendar slutili, da je Panufnik eden izmed tistih avtorjev, skladateljev. ki jih je glasbena zgodovina uspešno zamolčala. Pozabila ali samo prezrla?
Andrzej Panufnik se je rodil 24. septembra leta 1914. Kazalo je, da bo njegova kariera nadpovprečna. Postal je izvrsten pianist, dirigent in obetaven skladatelj. Ko je imel malo več kot 30 let, se je končala druga svetovna vojna. Bil je eden tistih, ki se je uspešno prizadeval, da se je ponovno rodila Varšavska filharmonija. Pa ni šlo tako gladko. Svobodo glasbene misli si je Panufnik, ki ga politična kariera niti malo ni zanimala, predstavljal nekoliko drugače. In tako je štiridesetleten zapustil svojo domovino in emigriral v Anglijo, v Birmingham, kjer je postal dirigent mestnega orkestra. Prav tam, v Birminghamu sem v izvedbi domačega simfoničnega orkestra prvič zares prisluhnil Panufnikovi glasbi. Ta mi je odprla nov, malo drugačen pogled na poljsko glasbo. To je bila prav zares drugačna glasba, svetovljanska, nova, presunljiva, malo angleška, a zagotovo še bolj poljska. Poljaki so ponosno ljudstvo, izjemno so ustvarjalni, ne morejo zanikati svojih korenin, a gledajo čez mejo, v svet, v daljavo sanj.
Poljska muzikologinja in raziskovalka zvočne umetnosti Anna Dorota Władyczka mi je razkazala znamenitosti svojega mesta. Wroclaw je prav zares čudovito mesto. Mesto pripoveduje svojo zgodovino. Wroclawska Univerza ima 310 let. Vseh znamenitosti pa ni mogoče spoznati v enem samem popoldnevu. Samo toliko je (bilo) mogoče videti, da ti videno vzbudi strašansko radovednost. Radovednost (pa) je tudi streznjenje.
To se je zgodilo v Köbenhavnu. Davnega leta 1996. Ko smo več kot teden dni poslušali novo glasbo, smo poslušali (tudi) delo Witolda Lutosławskega, ki je umrl poltretje leto prej. Njegovo Četrto simfonijo.
K meni je pristopil zagrizen novator, nekakšen izumitelj nove glasbe:
»Pa smo dobili lekcijo,« je stisnil med zobmi.
Pogledal sem ga, pa nisem ničesar izdavil. Dolgo sva se gledala iz oči v oči. Ničesar nisva več rekla. Zgodilo se je, da je veliki mojster Lutoslawski s svojo mojstrovino odrešil festival, ki je iskal umetnino. Ta (Četrta simfonija) je poiskala poslušalce, ene in druge; tiste, ki jih tradicija prav nič ne zanima in one, ki se v šumnih novodobnih zvokih ne znajdejo prav dobro. Vmes teče široka reka, na obeh bregovih so tisti, ki prisluškujejo reki stoletnih glasbenih umetnin. Tečejo mimo. Umetnine. Nekatere so neopazne, potonejo. Druge splavajo na površje. Opazim »Drevo sanj«, violinski koncert pred nekaj tedni (22. maja letos) umrlega francoskega skladatelja Henrija Dutilleuxa. Nekaterih ni opaziti. In potem vidim še eno drevo. Na njem je bilo nekaj mož, ki so lovili ravnotežje. Prepoznati je bilo mogoče slovenske skladatelje. Reka pa je tekla.
»Ste bili na tistem koncertu, ko so igrali Četrto simfonijo Lutosławskega?,« me je potegnila iz sanj gospa Anna Dorota Władyczka.
Ni rekla, da se je to zgodilo v Köbenhavnu. Popolnoma jasno pa nama je bilo, kje se je to zgodilo. Ne zgodi se tako redko, da skladatelj premaga stotnijo skladateljev. In potem mi je odgovorila na še eno (moje) vprašanje.
»Zakaj nima Panufnik v svetu večjega imena, kot ga ima?«, sem vprašal.
Odgovorila je brez premisleka:
»Za muzikologe je bil premalo modcren, za poslušalce preveč».
Pomislil sem na reko, in na besede, ki jih je o skladatelju, ki je umrl dvajset let prej kot se je rodil on sam, menda izrekel Beethoven.
»Ne potok (Bach), Morje (Meer) bi se moral pisati.«
Jaz pa sem stal na enem bregu reke in od daleč gledal Drevo sanj. Nekdo mi je od daleč pomahal. Ne vem kdo, ne vem zakaj.
Pavel Mihelčič
