ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.



   
Minilo je skoraj pol leta, odkar sem imel preveč drugega dela, da bi nadaljeval s pismi. Pišem, ker je tudi to ena od mojih dejavnosti. Medtem sem pisal: glasbo, tudi besedila, v glavnem za radijski program ARS, ki letos praznuje. Dogodke, spomine ne gre kar pozabiti, vredno jih je zapisati. Zapisujem pa jih zato, ker bi bilo prav, če bi dali misliti še komu. Politike se ne dotikam: to naj počnejo drugi. Nacionalna drža, nacionalni ponos, pa me vznemirja, še posebej, kadar ta izgublja tla pod nogami. Pa še majhna pripomba. Nič, kar pišem ni izmišljeno, samo imen se, če je to le mogoče, izogibam. Zamolčim jih. Ne le zaradi ljubega miru, tudi zato, ker se dogodki ponavljajo, eno ime predstavlja množico posnemovalcev.
 
Jezik. Jezik, ki ga govorim. Ta jezik je pogosto zlostavljen, omalovaževan. Letos praznuje 50. obletnico program ARS, tretji program Radia Slovenija. Na Radiu sem bil v službi malo več kot 13 let, še vedno nekaj počnem za ta radio, in morda bo kdo pomislil, da o tem radiu govorim lepo, ker sem z njim povezan. Pa to ni docela res. O tem radiu govorim lepo, ker je edinstven primer na Slovenskem, ker je praktično edini radio, ki po svojem konceptu skrbi za kulturo, za umetnost. Pa ne le, da skrbi, to delo opravlja dobro, odlično. Pa to pot ne bom posebej govoril o glasbenem programu; tokrat bom samo posebej poudaril, da je na tretjem radijskem programu izstopajoče dobra skrb za lepo slovensko besedo. Če se tega ne zavedate preveč, potem prisluhnite šetdesetih, ne – skoraj stotim komercialnim radijskim postajam, in slišali boste razliko. Slovenščina se na tretjem radijskem programu plemeniti. Obstaja še ena radijska postaja, ki to počne zavzeto, profesionalno, in potem je skoraj konec.
 
Ob tem se spomnim svojih otroških in mladostniških let, ko je na Radiu vodil izjemno priljubljeno oddajo o jeziku – Jezikovne pogovore - dr. Mirko Rupel. O jeziku je govoril tako naravno, o napakah tako prepričljivo, da ge je poslušalo pol Slovenije. In je zaleglo. Slovenija je začela govoriti lep pogovorni jezik. Ljubljanščina, ki ni prav lep dialekt – je odtekla. Žal odtekajo tudi prava, arhaična narečja.
 
In kako je zdaj? Slabo. Pogovorni jezik dobiva veliko tujih besed, predvsem angleških. Pa se temu ne čudim. Ozrite se naokrog, in videli boste napise, ki s slovenščino nimajo nič skupnega. Še več: angleščina, ki postaja že drugi jezik, vstopa tudi v (visoko) šolstvo. Nekaj let nazaj je prišel v Ljubljano turški univerzitetni profesor. Za profesorje je imel nekakšno predavanje. Ni bilo tako zanimivo, da bi si kar koli zapomnil. Nanj sem zlahka pozabil. Potem so prišla vprašanja. V dvorani je bil en sam tujec, bilo pa nas je vsaj 80 profesorjev. V katerem jeziku smo se pogovarjali? Seveda v angleškem! In potem so se pojavile ideje, da bi bilo dobro, če bi nekatera predavanja potekala v angleščini, ker bi na ta način k nam prihajali tuji študenti. To seveda ni čisto res. Srečal sem se z angleškim veleposlanikom, ki prav dobro govori slovensko. Začuden sem najprej naredil poklon, nakar sem ga radovedno vrašal, od kod njegovo znanje jezika? Pa mi je povedal, da v njegovi domovini že kar nekaj let prej (2 leti) vedo, kam bodo šli. V tem času se morajo naučiti jezik dežele, v kateri bodo potem en mandat službovali.
 
Pa se spomnim, kako je potekala tiskovna konferenca poljskega skladatelja Witolda Lutosławskega (od tega je minilo vsaj 30 let). Lutosławski je govoril poljsko, prevajalo pa se je samo v ruščino. Ker prevajalka nekaterih stvari ni prav dobro razumela, in ni prav prevedla, jo je Lutosławski (nekajkrat) popravil. Mislim, da je ruski jezik (in še nekatere druge jezike) obvladal tekoče, celo odlično. Potem sem ga slišal odlično govoriti francosko. Ampak, ko je govoril uradno,  je govoril poljsko.
 
Ljubiti svoj jezik, to je podzavestno vcepljena misel, na katero prevečkrat pozabimo.
 
Jezik je vendar način sporazumevanja. Belgijski intelektualci govorijo več jezikov. Majhni narodi se sporazumevajo na več načinov, veliki govorijo o globalizaciji. Ta je pisana po meri in na kožo velikih narodov. Veliki dopovedujejo majhnim, da so majhni, in da bodo to tudi ostali. Globalizacija je vsiljena doktrina. Pod krinko!
 
In kako je to v glasbi? Da. Tudi med glasbeniki je ta drža pogosta. Tisti, ki pišejo na nemški način, so občudovani. Občudovani so tudi skladatelji, ki prihajajo iz velikih jezikovno-kulturnih območij. Pa ni vsak kamen diamant! Niso vsa glasbena iskanja modra, ustvarjalno vznemirljiva. Izraz se umika izumljanju novih in novih iskanj. Zvok postaja temeljna preokupacija novodobnih ustvarjalcev. In vendar se dogaja glasba, ki je sodobna, ki je nova, izvirna, ki spoštuje formo in znotraj forme ohranja vsebino, pristni, prvinski izraz. V Bratislavi je doživela dvodnevno pozornost znamenita finska skladateljica, ki že več kot trideset let živi v Parizu - Kaija Saariaho. Na koncertu v veliki dvorani Slovaške filharmonije smo poslušali njen Koncert za flavto in orkester, ki naj bi ga izvajali pred desetimi leti v Ljubljani (na Svetovnih glasbenih dnevih 2003), pa za kaj takega povabljena koncertantka ni imela prave volje in poguma. To je glasba, ki ima svežino duha, ki razprostre nežno zvočno preprogo, na kateri se iz drobnih nitk dvigne flavta, ki ni brez impresionistične podlage, pa se vendar tako dobro sprime z vsemi slišnimi zvočnimi obrisi, ki se kažejo na začetku enaindvajsetega stoletja. Ko poslušam glasbo naše dobe, ko se prepustim novim glasbenim spoznanjem, si ne postavim posebnih ograj; še tiste, ki naj bi vendar (vz)držale vdor cenenosti, so rešetaste. Naj spustijo še ne občutene pramene, ki bodo podrli stereotipe, ki bodo prepričali s prvinsko strastjo glasbenega nagona. Zakaj ne?, - si rečem, ko pomislim na vse tiste pogumne umetnike, ki so za ceno lastnega obstoja zagovarjali svoja stališča. Zakaj ne?, si dopovedujem in verjamem v različnost umetniške strasti. - In vendar se vrti, kot je bilo rečeno, in vendar se tudi glasba spreminja, postaja bolj in bolj odprta za šume, za matematične prebliske, za gensko predelavo zvokov in zapisovanj. Radovednost je mati novih spoznanj. Tudi v glasbi. Če nismo radovedni, se bo evolucija umaknila, revolucija pa bo požrla svoje lastne dosežke. To so spoznali tudi najbolj pregreti revolucionarji, četudi ponavljajo (in z njimi njihovi častilci), da je revolucija stalno v pogonu. To seveda ni čisto res. Revolucija se zgodi in mine. Evolucija nikoli ne odneha, nikoli se ne umakne v osamo. Evolucija preživi viharje in pogrome. Dokaze je najprej ponudil vzhod, zdaj jih ponuja tudi zahod. Seme pogubne globalizacije že rodi, in bo rodilo, in zelo težko ga bo odstraniti. Padlo je na svežo, pognojeno zemljo.  
 
Glasba, ki je bila še ne tako davno središče umetnosti, se umika v osamo. V ospredje pa prihaja glasba za široko rabo. Potrošniška glasba. Ta prodira na vse konce sveta, umetniška glasba pa se umika. Nekateri so že popustili. Svetovni glasbeni dnevi ponekod že spreminjajo svoje ime – postajajo Svetovni dnevi nove glasbe. World Music ni več neizpodbitni termin za glasbo našega časa. Ampak v Sloveniji, če nam bodo bogovi naklonjeni, bodo leta 2015 Svetovni glasbeni dnevi. To je vendar 90 let staro ime za glasbo, ki je v dvajsetem stoletju postala drugačna!
 
Na gledaliških odrih se je udomačila popularna glasba, tudi v Drami, tudi v dramskih predstavah, pa če ima to kakšen globlji pomen ali ne. Ponavadi ga nima. Zakaj se dramski umetniki udinjajo poceni popularni glasbi. Kje so časi, ko so scensko glasbo za teater pisali prekaljeni umetniki. Kaligulo igra slači-fant, igralec, ki zelo rad kaže svoje golo telo; glasba je (če izvzamem neomenjenega Bacha) neprimerna, neustrezna; pomota. Umetnost je ali pa je ni; umetnost premaga čas, ali pa čas premaga umetnost. Obstajajo različna pota. Tudi provokativna. Ker dobra glasba ni provokativna, njenih akterjev na naslovnicah dnevnih časopisov ni. Ni jih tudi na straneh, namenjenih kulturi. Smo kdaj pomislili – zakaj?

Pavel Mihelčič

Ljubljana, 3. december 2013