ODZIVI IN MNENJA
Objavljeno: 2. december, 2014
Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.
Enaindvajseto pismo 2. december 2014
Dragi prijatelji umetnosti, posebej glasbene!
Popolnoma jasno je, da se dandanes z glasbo ukvarja veliko ljudi. V naši Sloveniji je najmanj 4000 (!) posameznikov, ki poskušajo biti ustvarjalni. Toliko je tistih, ki vsaj tu in tam »najdejo« nekaj tonov, šumov, ki naj bi postali napev, pesem; ali celo avantgardni domislek, iznajdba. Ustvarjalnost je torej kar dobro razvita. Tako pomislim, pri čemer bi hotel verjeti, da na različnih področjih – ne samo na umetniških, tudi drugod – ustvarjalnost živi in išče stik z ljudmi, ki ustvarjalnost potrebujejo in ji znajo slediti. Ampak statistika, ki je sled znanstvene raziskave, je precej kruta. Po nekih raziskavah (kot je pred leti zapisal danski muzikolog in pedagog Hans Erik Deckert) je na svetu, torej na našem planetu, samo 300.000 resničnih ljubiteljev umetniške glasbe. Ta številka se zdi tako depresivna, da je bolje, če ji ne verjamemo. Toda pomisleki ostajajo. Nepojmljivo veliko je tudi poklicnih glasbenikov, ki jih glasba dolgočasi. Veliko je šolanih skladateljev, ki jih zanima samo njihova glasba. Nočem niti pomisliti, koliko ljubiteljskih zborov imamo v Sloveniji, in kako malo je tistih, ki hočejo slišati kako pojejo drugi, kako muzicirajo drugi. Ko je imel kolega Lojze Lebič ob svojem jubileju večer samospevov, ni bilo videti njegovih kolegov skladateljev. Bil sem sam; prišli pa so tisti, ki so njegovo glasbo poznali ali jo celo igrali.
Svetovni glasbeni dnevi 2014 v Wroclawu
Festivalov, ki predstavljajo sodobno glasbeno umetnost, je veliko. Večina teh nekajdnevnih dogodkov poskuša poiskati témo, ki naj bi na izviren način opozorila na dogajanja znotraj glasbene umetnosti, ki je velikokrat poudarjeno raziskovalna, pogosto še nepreizkušena, eksperimentalna. Festivale sodobne glasbe so posamezniki in skupine začeli ustanavljati v prvih letih po koncu prve svetovne vojne. To je bil čas duhovne prenove. Novo in drugačno glasbo so skladatelji ustvarjali že v letih pred prvo svetovno vojno. Prav zares pa se je glasba začela prenavljati v soočenju na festivalih, kakršni so tudi 'Glasbeni dnevi v Donaueschingenu'. Tam so že leta 1913 ustanovili Društvo prijateljev glasbe, ki je nekaj let pozneje spremenilo svoj namen. In tako so se leta 1921 s koncerti nove komorne glasbe prominentnih skladateljev začeli Glasbeni dnevi v Donaueschingenu, ki jih še vedno vsako leto in z uspehom prirejajo v tretjem oktobrskem koncu tedna.
Ni preteklo veliko časa, ko se je nekaj takega zgodilo tudi v Salzburgu. Ustanovitelj Mednarodnega združenja za sodobno glasbo je bil glasbeni pisec, založnik, pianist in skladatelj srbskega rodu (roj. v Užicah, umrl v ZDA) Rudolph Réti, ki je že leta 1922 v Salzburgu organiziral mednarodne dneve komorne glasbe - pozneje imenovani "ničelni festival". Prvi festival IGNM je bil od 2. do 7. avgusta leta 1923 v Salzburgu. Mednarodno žirijo so sestavljali ugledni glasbeniki: švicarski dirigent in skladatelj Ernest Ansermet, francoski skladatelj in dirigent André Caplet, nemški dirigent in skladatelj Hermann Scherchen in avstrijski skladatelj in muzikolog Egon Wellesz, ki je bil tudi soustanovitelj Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. Združenje je ugledna skupina glasbenikov ustanovila 11. avgusta leta 1922 v salzburškem Café Bazar.
Med šestimi komornimi glasbenimi večeri so se na prvem predstavili prominentni glasbeniki prve polovice 20. stoletja: Arnold Schönberg, Alban Berg in Béla Bartók. Izvedena pa so bila tudi dela odličnih skladateljev - Eduarda Erdmanna, Florenta Schmitta, Othmarja Schoecka, Yrjö Kilpinena, Ernsta Křeneka, Sergeja Prokofjeva, Fidelia Finkeja, Manuela de Falle, Philippa Jarnacha, Williama Waltona, Karola Szymanowskega, Leoša Janáčka, Arthurja Blissa, Alberta Roussela, Emersona Withorna, Maria Castelnuova-Tedesca, Igorja Stravinskega, Arthurja Honeggerja, Gian Franca Malipiera, Aloisa Hábe, Maurica Ravela, Ferruccia Busonija, Dariusa Milhauda, Francisa Poulenca, Charlesa Koechlina, Manfreda Gurlitta, Zoltána Kodályja in Paula Hindemitha
22. maja leta 1992 je slovenska sekcija za sodobno glasbo Društva slovenskih skladateljev v Varšavi postala redna članica Mednarodnega združenja za sodobno glasbo - ISCM. Leta 2003 je Slovenija prvič gostila delegate iz petdesetih držav, prvič je pripravila in organizirala Svetovne glasbene dneve. Prihodnje leto bodo Svetovni glasbeni dnevi v Sloveniji. Svoja programska izhodišča smo trije člani Društva slovenskih skladateljev predstavili v Wroclawu, kjer so bili Svetovni glasbeni dnevi v prvih (letošnjih) oktobrskih dneh.
Leta 2016 bo Wroclaw, ki ima zdaj 650.000 prebivalcev, evropska prestolnica kulture. Na izbrano leto se že dolgo temeljito pripravljajo; tudi z gradnjo nove koncertne dvorane. Da bo to leto še posebej zaznamovalo mesto Wroclaw in z njim tudi Poljsko, ni nobenega dvoma. Wroclaw je že zdaj mesto kulture, in to so Poljaki prikazali tudi z vzporedno organizacijo dveh velikih festivalov – opernega in Svetovnih glasbenih dni. V dobrem tednu smo videli in slišali tri sodobne opere in več kot sto solističnih, komornih, zborovskih in orkestrskih del.
Madžarski skladatelj in dirigent Peter Eötvös je dirigiral orkestru in opernim protagonistom, ki so uprizorili njegovo opero »Angeli v Ameriki«. Glasba, ki jo je ustvaril, je harmonsko prefinjena, vokalno preveč recitativna, dinamično statična, tematsko težko razložljiva. Krzysztof Penderecki, ki je že zdaj ikona poljske glasbe, se je na četrtem opernem festivalu predstavil z opero »Izgubljeni raj«, medtem ko je poljski skladatelj Zygmunt Krauze navdušil z opero pod naslovom »Past«. Libreto je nastal po zelo odmevni drami Tadeusza Rózewicza, ki obravnava življenje Franza Kafke. To je že Krauzejeva šesta opera, skladatelj pa je napovedal, da ustvarja svojo sedmo opero, ki bo premierno uprizorjena v Gdansku. Sijajna dramaturgija in glasba, ki podpira besede v operi »Past«, in ki je še posebej povedna z interpretacijo dialogov, je ogrela veliko operno hišo: Ta je bila, tako kot tudi na drugih predstavah sodobne opere, popolnoma zasedena. Občinstvo je delu zbrano sledilo in ga potem navdušeno pozdravilo.
Svetovni glasbeni dnevi so v Wroclawu predstavili zelo bogat program. Slišali smo več kot 100 glasbenih del, poleg teh tudi instalacije in dogodke, ki so burili domišljijo in namigovali, katero smer naj bi v prihodnje ubirala sodobna komorna in elektroakustična glasba.
Kaj pa zbori? Poslušal sem kar nekaj zborovskih del; dva komorna zbora pa sta na vse zapustila izjemen vtis. Poljaki imajo vsaj dva sijajna komorna zbora, ki štejeta (vsak) največ dvajset pevk in pevcev. Sestavljajo ju poklicni, šolani pevci, ki zborovsko petje obvladajo na najboljši način – z odlično intonacijo, s sijajno izenačenimi glasovi, z dikcijo in artiklulacijo, primerljivo tudi z inštrumentalnimi skupinami. Kar nekaj imen je odmevalo zaradi zanimivih zborovskih del, ki na izviren, včasih tudi še nikoli slišani način, prepričajo in ogrejejo. In če smo pri opernih predstavah presenečeni ugotavljali, da je operna hiša tudi pri izvedbah sodobnih del polna, smo to ugotovili tudi pri domala vseh drugih koncertih. Poslušalcev je bilo veliko, praznih mest, ki jih je na koncertih sodobne glasbe pogosto videti, ni bilo.
Slovenijo je na tem festivalu petdesetih držav predstavljal Lojze Lebič s skladbo Intrada. V akustično neprimerni wroclawski baziliki so jo zaigrali člani Pihalnega orkestra poljskega letalstva. Tako kot na drugih koncertih je bilo tudi na tem videti veliko mladih, radovednih poslušalcev. Wroclaw je na minulih Svetovnih glasbenih dnevih prikazal veliko odličnih sestavov. Čutili smo, da je bilo soočenje nove glasbe pristno, in tudi, da ima ta glasba v glasbeno razvitih sredinah stalni prostor in prihodnost.
Zdaj pa Slovenija čaka nova preizkušnja. Svetovni glasbeni dnevi bodo v Sloveniji zadnje dni septembra in prva dva dneva oktobra prihodnje leto - leta 2015. Čeprav je nemalo težav, pa bomo vendar zmogli. Razpis za nova dela oziroma za dela iz zadnjih petih ali šestih let je končan. Prišlo je več ko 450 skladb. Mednarodna žirija, v kateri so poleg treh slovenskih skladateljev še dva tuja (André Laporte iz Belgije in Zygmunt Krauze iz Poljske) naj bi z zahtevnim in napornim delom končala do Novega leta. In potem bodo stekli dogovori z vsemi potencialnimi izvajalci, med katerimi bodo imeli prednost slovenski solisti, ansambli in orkestri; izziv pa bo ponujen tudi najboljšim mladim izvajalcem. Čeprav prinašajo Svetovni glasbeni dnevi vsako leto nove izzive in tudi nova besedna spoznanja, pa bo vendar v ospredju nova glasba iz vsega sveta. O festivalu Svetovni glasbeni dnevi bomo še veliko govorili, tudi jaz bom pogosto pisal o njem. Seveda pa se bom v teh pismih pogosto dotikal našega glasbenega vsakdana, ki seveda ni enoplasten, ampak narobe – zelo raznovrsten, odmeven, včasih potisnjen ob stran, pogosto zanemarjen, da ne rečem zapostavljen.
Če skladatelji občutimo, da smo odrinjeni iz medijskega prostora, pa tudi, da je sodobna glasba potisnjena v neopredeljen prostor, kamor naj vstopijo le tisti, ki se jim to zdi primerno in dobro, potem si moramo vendar priznati, da bi morali več storiti za glasbo našega časa kar skladatelji sami. Vsak deluje samostojno, malokdo vstopi v skupino. Bil sem na zanimivih koncertih sodobne glasbe, pa skladateljev ni bilo zraven. Kar je še bolj nenavadno – tudi mladi komponisti, ki bi morali vedeti, kaj se dogaja v njihovem okolju, na takšne koncerte ne pridejo. Pa je zanimivih in kakovostnih koncertov nove in najnovejše glasbe kar nekaj. In kako je to drugod po svetu? – Različno: Na Poljskem, kjer sem bil letos jeseni, so koncerti sodobne glasbe dobro obiskani. Morda je kakovost poljske glasbe tudi zato, ker raste sodobna glasba skupaj s poslušaci, na zavidljivi stopnji. Glasba in glasbeniki potrebujejo odziv. Ta odziv lahko izpeljejo poslušalci; tisti iz stroke, še bolj pa oni iz vrst »navadne« publike. Ti so morda še najbolj dragoceni. Pa se tega zavedamo dovolj?
Pavel Mihelčič
Ni preteklo veliko časa, ko se je nekaj takega zgodilo tudi v Salzburgu. Ustanovitelj Mednarodnega združenja za sodobno glasbo je bil glasbeni pisec, založnik, pianist in skladatelj srbskega rodu (roj. v Užicah, umrl v ZDA) Rudolph Réti, ki je že leta 1922 v Salzburgu organiziral mednarodne dneve komorne glasbe - pozneje imenovani "ničelni festival". Prvi festival IGNM je bil od 2. do 7. avgusta leta 1923 v Salzburgu. Mednarodno žirijo so sestavljali ugledni glasbeniki: švicarski dirigent in skladatelj Ernest Ansermet, francoski skladatelj in dirigent André Caplet, nemški dirigent in skladatelj Hermann Scherchen in avstrijski skladatelj in muzikolog Egon Wellesz, ki je bil tudi soustanovitelj Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. Združenje je ugledna skupina glasbenikov ustanovila 11. avgusta leta 1922 v salzburškem Café Bazar.
Med šestimi komornimi glasbenimi večeri so se na prvem predstavili prominentni glasbeniki prve polovice 20. stoletja: Arnold Schönberg, Alban Berg in Béla Bartók. Izvedena pa so bila tudi dela odličnih skladateljev - Eduarda Erdmanna, Florenta Schmitta, Othmarja Schoecka, Yrjö Kilpinena, Ernsta Křeneka, Sergeja Prokofjeva, Fidelia Finkeja, Manuela de Falle, Philippa Jarnacha, Williama Waltona, Karola Szymanowskega, Leoša Janáčka, Arthurja Blissa, Alberta Roussela, Emersona Withorna, Maria Castelnuova-Tedesca, Igorja Stravinskega, Arthurja Honeggerja, Gian Franca Malipiera, Aloisa Hábe, Maurica Ravela, Ferruccia Busonija, Dariusa Milhauda, Francisa Poulenca, Charlesa Koechlina, Manfreda Gurlitta, Zoltána Kodályja in Paula Hindemitha
22. maja leta 1992 je slovenska sekcija za sodobno glasbo Društva slovenskih skladateljev v Varšavi postala redna članica Mednarodnega združenja za sodobno glasbo - ISCM. Leta 2003 je Slovenija prvič gostila delegate iz petdesetih držav, prvič je pripravila in organizirala Svetovne glasbene dneve. Prihodnje leto bodo Svetovni glasbeni dnevi v Sloveniji. Svoja programska izhodišča smo trije člani Društva slovenskih skladateljev predstavili v Wroclawu, kjer so bili Svetovni glasbeni dnevi v prvih (letošnjih) oktobrskih dneh.
Leta 2016 bo Wroclaw, ki ima zdaj 650.000 prebivalcev, evropska prestolnica kulture. Na izbrano leto se že dolgo temeljito pripravljajo; tudi z gradnjo nove koncertne dvorane. Da bo to leto še posebej zaznamovalo mesto Wroclaw in z njim tudi Poljsko, ni nobenega dvoma. Wroclaw je že zdaj mesto kulture, in to so Poljaki prikazali tudi z vzporedno organizacijo dveh velikih festivalov – opernega in Svetovnih glasbenih dni. V dobrem tednu smo videli in slišali tri sodobne opere in več kot sto solističnih, komornih, zborovskih in orkestrskih del.
Madžarski skladatelj in dirigent Peter Eötvös je dirigiral orkestru in opernim protagonistom, ki so uprizorili njegovo opero »Angeli v Ameriki«. Glasba, ki jo je ustvaril, je harmonsko prefinjena, vokalno preveč recitativna, dinamično statična, tematsko težko razložljiva. Krzysztof Penderecki, ki je že zdaj ikona poljske glasbe, se je na četrtem opernem festivalu predstavil z opero »Izgubljeni raj«, medtem ko je poljski skladatelj Zygmunt Krauze navdušil z opero pod naslovom »Past«. Libreto je nastal po zelo odmevni drami Tadeusza Rózewicza, ki obravnava življenje Franza Kafke. To je že Krauzejeva šesta opera, skladatelj pa je napovedal, da ustvarja svojo sedmo opero, ki bo premierno uprizorjena v Gdansku. Sijajna dramaturgija in glasba, ki podpira besede v operi »Past«, in ki je še posebej povedna z interpretacijo dialogov, je ogrela veliko operno hišo: Ta je bila, tako kot tudi na drugih predstavah sodobne opere, popolnoma zasedena. Občinstvo je delu zbrano sledilo in ga potem navdušeno pozdravilo.
Svetovni glasbeni dnevi so v Wroclawu predstavili zelo bogat program. Slišali smo več kot 100 glasbenih del, poleg teh tudi instalacije in dogodke, ki so burili domišljijo in namigovali, katero smer naj bi v prihodnje ubirala sodobna komorna in elektroakustična glasba.
Kaj pa zbori? Poslušal sem kar nekaj zborovskih del; dva komorna zbora pa sta na vse zapustila izjemen vtis. Poljaki imajo vsaj dva sijajna komorna zbora, ki štejeta (vsak) največ dvajset pevk in pevcev. Sestavljajo ju poklicni, šolani pevci, ki zborovsko petje obvladajo na najboljši način – z odlično intonacijo, s sijajno izenačenimi glasovi, z dikcijo in artiklulacijo, primerljivo tudi z inštrumentalnimi skupinami. Kar nekaj imen je odmevalo zaradi zanimivih zborovskih del, ki na izviren, včasih tudi še nikoli slišani način, prepričajo in ogrejejo. In če smo pri opernih predstavah presenečeni ugotavljali, da je operna hiša tudi pri izvedbah sodobnih del polna, smo to ugotovili tudi pri domala vseh drugih koncertih. Poslušalcev je bilo veliko, praznih mest, ki jih je na koncertih sodobne glasbe pogosto videti, ni bilo.
Slovenijo je na tem festivalu petdesetih držav predstavljal Lojze Lebič s skladbo Intrada. V akustično neprimerni wroclawski baziliki so jo zaigrali člani Pihalnega orkestra poljskega letalstva. Tako kot na drugih koncertih je bilo tudi na tem videti veliko mladih, radovednih poslušalcev. Wroclaw je na minulih Svetovnih glasbenih dnevih prikazal veliko odličnih sestavov. Čutili smo, da je bilo soočenje nove glasbe pristno, in tudi, da ima ta glasba v glasbeno razvitih sredinah stalni prostor in prihodnost.
Zdaj pa Slovenija čaka nova preizkušnja. Svetovni glasbeni dnevi bodo v Sloveniji zadnje dni septembra in prva dva dneva oktobra prihodnje leto - leta 2015. Čeprav je nemalo težav, pa bomo vendar zmogli. Razpis za nova dela oziroma za dela iz zadnjih petih ali šestih let je končan. Prišlo je več ko 450 skladb. Mednarodna žirija, v kateri so poleg treh slovenskih skladateljev še dva tuja (André Laporte iz Belgije in Zygmunt Krauze iz Poljske) naj bi z zahtevnim in napornim delom končala do Novega leta. In potem bodo stekli dogovori z vsemi potencialnimi izvajalci, med katerimi bodo imeli prednost slovenski solisti, ansambli in orkestri; izziv pa bo ponujen tudi najboljšim mladim izvajalcem. Čeprav prinašajo Svetovni glasbeni dnevi vsako leto nove izzive in tudi nova besedna spoznanja, pa bo vendar v ospredju nova glasba iz vsega sveta. O festivalu Svetovni glasbeni dnevi bomo še veliko govorili, tudi jaz bom pogosto pisal o njem. Seveda pa se bom v teh pismih pogosto dotikal našega glasbenega vsakdana, ki seveda ni enoplasten, ampak narobe – zelo raznovrsten, odmeven, včasih potisnjen ob stran, pogosto zanemarjen, da ne rečem zapostavljen.
Če skladatelji občutimo, da smo odrinjeni iz medijskega prostora, pa tudi, da je sodobna glasba potisnjena v neopredeljen prostor, kamor naj vstopijo le tisti, ki se jim to zdi primerno in dobro, potem si moramo vendar priznati, da bi morali več storiti za glasbo našega časa kar skladatelji sami. Vsak deluje samostojno, malokdo vstopi v skupino. Bil sem na zanimivih koncertih sodobne glasbe, pa skladateljev ni bilo zraven. Kar je še bolj nenavadno – tudi mladi komponisti, ki bi morali vedeti, kaj se dogaja v njihovem okolju, na takšne koncerte ne pridejo. Pa je zanimivih in kakovostnih koncertov nove in najnovejše glasbe kar nekaj. In kako je to drugod po svetu? – Različno: Na Poljskem, kjer sem bil letos jeseni, so koncerti sodobne glasbe dobro obiskani. Morda je kakovost poljske glasbe tudi zato, ker raste sodobna glasba skupaj s poslušaci, na zavidljivi stopnji. Glasba in glasbeniki potrebujejo odziv. Ta odziv lahko izpeljejo poslušalci; tisti iz stroke, še bolj pa oni iz vrst »navadne« publike. Ti so morda še najbolj dragoceni. Pa se tega zavedamo dovolj?
Pavel Mihelčič
