Odzivi in mnenja

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih objavljeni v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorski in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.

27. januar 2013

Spoštovani skladatelji, ustvarjalci, in vsi, ki imate radi glasbo.

Na današnji dan - pred 257 leti – se je rodil genij. Presenetil je svet in morda tudi sam sebe. Ko je umrl Händel, je imel Mozart nekaj več kot tri leta. Prve njegove glasbene ideje so bile (že) zapisane. Preproste, logična posledica nekega prirojenega daru. Geniji se ne rodijo pogosto. Zapisali so, da se genij mozartovske veličine rodi vsakih dvesto let. Pa to ne drži več. Geniji se rojevajo pogosteje. Toda še bolj kot veleum, ki se mu čudi ves svet, je važno, kje in kdaj se rodi človek, ki lahko svoje nadpovprečne (genijalne) sposobnosti uveljavi in jih tudi dejansko izpelje. Če bi se Mozart rodil v napačni sredini, na napačnem kraju, v družbi, ki za njegovo umetnost ne bi imela nikakršnega posluha, ne bi vedeli zanj. Ostal bi neznan, anonimen, neizpolnjen. Pomemben je prostor, pomemben je čas, ki ga oblikujejo ljudje, družba. Pomembna je klima. Ta omogoča ali onemogoča vsakršno človekovo neformalno dejavnost. In zakaj razmišljam o fenomenu MOZART, ko pa je vendar vsem jasno, da gre za neponovljivo osebo genijalnih sposobnosti? Razmišljam o klimi, ki zaleže za dobro debato o umetnosti in o umeščenosti umetnosti v naš – slovenski in v svetovni – globalni prostor. Umetnost v tem prostoru izgublja! Izgublja čas in prostor. Na pohodu je popularna umetnost. Kakršna koli; samo, da se splača.

Ogledal sem si dramsko predstavo. Ne povem: kje, kdaj?! Režiser si je zamislil péto besedo. Imenitni igralci, ki jih premore naš osrednji oder, so s svojo odlično tehniko glasu napolnili prostor in dosegli popolen učinek. Iznenada pa se žaromet usmeri na žensko, ki je imela pred seboj mikrofon. Prostor se je spremenil. Dvorana je za nekaj minut postala 'disco club'. Nisem vedel, ali gre za igralko, ki je parodirala »klubsko« vzdušje, ali je po sredi kaj drugega. Bilo je tisto drugo. Pevka, ki je nisem poznal – naj mi Bog oprosti - je bila znana estradna umetnica, sicer (kot so mi rekli) po poklicu frizerka. Ni bila parodija, bil je svet, ki ga moram živeti.

V roke mi je (po pomoti) prišla lepo opremljena revija. Za ženske. Izbrali so 50 najbolj uspešnih slovenskih žensk. Med njimi ni bilo Dubravke Tomšič Srebotnjakove, Irene Grafenauer, Marjane Lipovšek, Bernarde Fink in še katere. Bile so uspešne poslovne ženske,  športnica, popevkarica; bilo je tudi nekaj umetnic, bolj pomotoma, da bi bilo zadoščeno objektivnosti. Umetnost veliko ne šteje. Več šteje denar in dobrodelnost, ki postaja vse bolj globalna.

Ko sem diplomiral, minilo je že petdeset let, sem iskal službo. Ni bilo lahko. Ko sem uvidel, da postaja iskanje službe »projekt nemogoče«, sem se odločil, da bom vzel katero koli službo. Dobesedno! Oglasil sem se tudi na Radiu. V uredništvu za resno glasbo ni bilo šans. Takih niso rabili. Nekaj možnosti je bilo v uredništvu za zabavno glasbo. Pa se je hitro izkazalo, da ima tam prednost nekdo drug. In potem mi je odgovorna oseba (šef) ponudila možnost producenta za narodno-zabavno glasbo. Hotel sem že reči: to pa ne! Šlo je vendar za načelno (nespodobno) vprašanje. Na tovrstno glasbo se nisem spoznal, pa tudi v prsih me je vselej stisnilo, kadar sem pomislil, da bom delal za zvrst, ki ni bila po mojem okusu. Potem sem rekel: da. Šef, ki je odločal o moji prvi službi, pa je rekel: ne! Imamo nekoga drugega.

Popolnoma deprimeran sem stal pred neko izložbo v strogem centru mesta. Ogovoril me je Janez Lovše, pianist, ki sem ga poznal in cenil. Pa mi je rekel:

»Na Zavodu iščejo korepetitorja. Imajo prosto delovno mnesto.«

Šel sem, takoj, saj sem v študentskih letih tam občasno že korepetiral. Pa niso bili navdušeni. Našli so razlog, čeprav ni bil pravi oziroma prepričljiv. Vendar se je zame zavzela gospa Murašova, ruska baletna pedagoginja. Poznala je moj način dela – korepetiranja, in hotela je, da igram klavir v njenem razredu.

In tako sem dobil prvo službo. To sem delal osem let. Nabral sem si nekaj izkušenj. Da mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem skladbe, ki sem jih igral, sproti transponiral. Isto skladbo sem igral vsakokrat v drugi (v naprej izbrani) tonaliteti. Ko je tudi to postalo preveč enolično, sem tvegal, da sem posamezne skladbe igral v tonalitetah, razvrščenih po kvintnem krogu. Kot je naneslo! Ampak še najraje so baletniki imeli, če sem za trening (za baletne vaje) improviziral.  

Improvizacija (odličen improvizator je bil tudi skladatelj Milan Potočnik) mi je odprla nekaj vrat. Še nabolj pa mi je ostalo v spominu gostovanje Kraljevega baleta iz Amsterdama. Za jutranji trening so potrebovali korepetitorja, ki zna improvizirati. Poiskali so me, jaz pa sem (prvič) neskončno užival. Spremljati izvrstne baletne umetnike ni prav enostavno, je pa vendar tako posebno, da te odnese v nebo. Takrat sem spoznal, da ni tako enostavno biti korepetitor. So pianisti, ki so v svojem poklicu presenetljivi. Kar nekaj klavirskih spremljevalcev poznam, ki so svoj poklic dvignili do nadstandarda. Pri nas nikoli ne bomo pozabili prof. Marijana Lipovška. Lipovšek je bil pianist in skladatelj, izjemno razgledan, prilagodljiv,  muzikalno popolen. Pri nas mu ni bilo enakega. Pianisti – solisti nimajo posebno prijaznega pogleda na delo korepetitorja. Včasih slišim tudi, da o korepetorjih govorijo podcenjujoče. Narobe! V resnici je nekdo, ki sodeluje z umetniki kot klavirski spremljevalec (tudi) soustvarjalec. Vsak dirigent bi moral biti korepetitor! Še posebej velja to za operne dirigente! Kakšen naj bo pianist, ki igra v duu Beethovnove sonate za klavir in violino, ali Franckovo Sonato za violino in klavir v d-molu? Navsezadnje je eden najbolj slavnih pianistov začel svojo kariero kot korepetitor. To je bil Svjatoslav Richter. Umetnik, ki mu ni bilo para.

Berete trinajsto pismo, prvo pismo v trinajstem letu tretjega tisočletja. Števila častijo mnogi skladatelji – od Bacha naprej in nazaj. Tudi dandanes so skladatelji, ki dajejo številu določen pomen. Boljši hoteli v Mehiki ne poznajo trinajstega nadstropja, pa tudi trinajste sobe ne. To število je na tihem prepovedano. Obstajajo ljudje, ki verjamejo v moč številk. Pustimo jim to veselje. Trinajstica ni prinašalka nesreče, morda pa je spodbuda in vizija, do bo moč globalizacije upadla, da se bomo spet znašli v svojem krogu, v krogu zbranega glasbenega zavedanja, ki bo ustvarilo klimo, ki jo potrebujejo navadni in nadpovprečni ljudje. Glasbena umetnost naj ne pade na raven poceni zabave. Če bo umetnost padla, se bo družbena klima nevarno spremenila.

Tudi zato se bojim, da leta 2015 ne bomo mogli pripraviti mednarodnega festivala Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2015, ker bo (je) klima veliko bolj naklonjena pop kulturi.

Pa bomo potem še vedeli za umetnost, ki nastaja okrog nas, za nas, za prihodnost, za zavedanje pomembnosti zvočnih pokrajin, ki jih ustvarjamo tudi mi  -  slovenski skladatelji in izvajalci, eni in drugi, vsi, ki nam je kaj do umetnosti?

Lepe pozdrave vsem.

Pavel Mihelčič