ZAKLJUČEK PRAZNOVANJA OB 70. OBLETNICI DSS
Objavljeno: 7. oktober, 2016
Dvorana slovenskih skladateljev, Vegova 7
.....................................................................................
V sodelovanju s Konservatorijem za glasbo in
balet Ljubljana in Zvezo slovenskih glasbenih šol
Skladbe članic in članov DSS v izvedbi dijakov in profesorjev KGBL ter gostov
Vstop prost
PROGRAM
Galerija
Muzikološko voščilo skladateljem ob 70-letnici DSS
Šlo je za veliko pridobitev na področju glasbene kulture, ko so 22. decembra 1945 ustanovili Društvo slovenskih skladateljev. Danes se društvo postavlja kot »prostovoljno združenje skladateljev in muzikologov« in svoje delovanje od začetkov do danes močno krepi – na vse strani. Dinamika širjenja je zgovorno gostejša v zadnjih desetletjih, nakazujejo jo posamezna področja delovanja: Edicije DSS (od 1954), Koncertni atelje (od 1965), Bilten DSS (občasno od 1966), zbirka plošč Musica Slovenica (1970), skrb za avtorsko zaščito izvedbenih materialov (od 1971 do osamosvojitve), mednarodna dejavnost (zlasti pomembna od 1991), Noč slovenskih skladateljev (prvič 1992), zbirka posnetkov slovenskih skladateljev Ars SlovenicA – portreti slovenskih skladateljev na cedejih (1996), Musica Danubiana (1998, od 2004 Unicum), Sekcija za sakralno glasbo (1999), Klub mladih skladateljev (2000), Sekcija za jazz in zabavno glasbo (2001), Sekcija za zborovsko glasbo (2001), Sekcija za didaktično glasbo (2002) in Sekcija za elektroakustično glasbo (2002), Muzicije (2003), KOS DSS Komorni orkester solistov DSS (2004), Pogovori s skladatelji (2012), Okrogle mize (2014). Smiselno je prišteti še spletno stran, ki v zadnjih letih ponuja posnetke društvenih dogodkov in je ne le tehnična, temveč čedalje pomembnejša vsebinska pridobitev. Tako ustvarjalci kot poustvarjalci so z njo postali tako rekoč stalno prisotni v pravno, ekonomsko in kulturno kompleksno urejenem sodobnem medijskem prostoru, v katerem novosti hitro zastarevajo in uhajajo kulturni zavesti.
Društvo slovenskih skladateljev seveda skrbi v prvi vrsti za avtorsko ustvarjalnost svojih članov, ki jih je danes okoli 120. Toda v sedemdesetih letih delovanja DSS se je izkazalo, da je avtorsko delovanje na področju glasbe veliko bolj aktualna, živahna in nepredvidljiva kulturna dejavnost. Združenje SAZAS, ki od marca 1998 »kolektivno uveljavlja glasbene avtorske pravice«, navaja med svojimi varovanci 5.800 članov. DSS in SAZAS sta seveda komajda primerljivi ustanovi, toda razlika v številu članov nakazuje določena gibanja v smeri normativizaciji ustvarjanja. Tudi SAZASovi člani namreč s svojim ustvarjanjem sooblikujejo sodobno glasbeno pokrajino, ki jo medijska do-it-yourself kultura polni z najrazličnejšimi izdelki, koristnimi in nekoristnimi rečmi. Glasbe je na vsakem koraku vedno več – zanimanje zanjo izjemno in tudi védenje o njej vedno bolj dostopno. Toda obenem je sodobna (ne le slovenska) glasbena kultura skoraj nespravljivo razslojena. Vsaj navidezno. Namesto da bi zmagovalo starožitno poslanstvo glasbe, ki je še vedno isto kot nekoč – namreč: povezovanje ljudi v najrazličnejših življenjskih ritualih –, izstopajo razlike, vezane na posamezne glasbene prakse. Vedno več je prikritega, v marsičem skoraj čitalniško strukturiranega vrtičkanja »za našo stvar«. V tem za nekatere pisanem, za druge spet sivem glasbenem vsakdanu, kjer se prepletajo najrazličnejše glasbene prakse, tako pojem avtorskega dela kakor tudi zamisel kakovostne glasbene kulture postajata toliko bolj nejasna, kolikor bolj si jih lastijo posamezniki in posamezni krogi (med drugimi različni »profili« poslušalcev, glasbeni uredniki s svojimi »kvotami«, kritiški krožki, družbene plasti s svojimi glasbenimi navadami, festivali, ponudniki glasbenih storitev ...). In tako avtorsko delo kakor tudi kakovost – oboje se zdi samoumevnost glasbene kulture zadnjih nekaj stoletij, tudi poslanstva DSS – (p)ostajata predmet merjenja moči med različnimi »interesnimi sferami«: prodaje, javnega in zasebnega uživanja glasbe (z všečkanjem in nevšečkanjem po spletnih straneh), ustvarjanja in vrednotenja te ali one glasbene zvrsti, skladbe, ustvarjalca.
Prav v tem povezovanju različnih interesov in dejavnosti na področju glasbene kulture je DSS združenje, ki je neprecenljivo tako za ustvarjalce glasbe kot celotno slovensko glasbeno kulturo. Četudi so posamezniki tisti, ki jim gre zahvala za dosedanji trud – za trud, ki ni vezan samo na poslanstvo ustvarjanja glasbe (ki je komajda za koga tudi poklic), temveč pronica skozi vrsto dejavnosti, ki sodijo na področje širše kulture –, je integrativna, združevalna, povezovalna vloga Društva tista, ki je posameznikom pomagala tako na njihovi umetniški poti kakor tudi pri družbeni veljavi. Seveda, ne vsem in ne na enak način, še manj z enakimi rezultati. In vendarle, v tem pisanem naboru delovanja je DSS najbolj poklicani člen med izvajalcem in poslušalcem za ohranjanje glasbene skupnosti nekega okolja. Zato so na programu skoraj vsi delujoči člani DSS. Izvedenih bo malo manj kot 100 del! Ne gre za antologijo ustvarjanja danes, za to manjkajo tudi nekateri ustvarjalci, ki niso člani DSS, čeprav so prisotni v sodobni glasbeni kulturi. Toda kljub temu prinaša dvodnevni koncert zelo lep pregled tega, kar danes predstavlja pojem skladbe ali glasbenega dela v vsej izmuzljivosti tega pojma – avtorskega dela.
Na sporedu so dela ustvarjalcev, ki jih komajda kdaj zasledimo na koncertnem odru in takih, ki so redno na sporedih; so tudi tisti, ki jih sodobni čitalniški um imenuje »zabavnjake«, in tisti, ki jih muzikologi postavljajo v »modernistično« kulturo kaleidoskopske povednosti zvočnih gest, dogodkov in zvenskih odtenkov; vključeni so skladatelji, katerih dela ne potrebujejo izvajalcev, ker so tvorci uresničili svoje glasbene zamisli s pomočjo sodobne tehnologije za proizvajanje in shranjevanje zvoka, in tisti, ki sami ustvarjajo z bogatimi poustvarjalnimi izkušnjami in imajo pri ustvarjanju vseskozi pred očmi živega poustvarjalca; spored vključuje tiste, ki prisegajo na določeno slogovno usmeritev, kakor tudi tiste, ki vedno znova poskušajo opredeliti čutno pojavnost nastajajočega dela skozi različne sloge; prisotni so tisti, ki delujejo večidel v tujini, kakor tudi tisti, ki prisegajo na domače okolje; prisotni so tisti, ki jih pozna domala vsak Slovenec, in tisti, za katerega bo komajda kdo rekel, da je slišal njegovo glasbo; akademsko šolani skladatelji in samouki ustvarjalci ... V tem podaja koncert ob sedemdesetletnici delovanja DSS posrečeno sporočilo: ne izpostavlja najboljšega, temveč predstavlja možnosti, ob katerih je veliko odličnih. Poslušalec bo zgrešil namen dogodka, če bo iskal kako zveličavno ali kazal s prstom na nesprejemljivo estetiko. Vsekakor bo pa vsak poslušalec, kot to počnemo dnevno, iskal zanj najboljše in najslabše rešitve v danih okvirih.
Danes se z vseh strani sliši, da so se standardi kakovosti krepko zvišali v primerjavi s preteklostjo. In vsaka generacija se zdi produktivnejša od prejšnje, kar velja tako za ustvarjalce kot poustvarjalce, pa tudi za poslušalce. Da ne gre enačiti kakovosti s količino je sicer stara puhlica, toda ne drži v celoti. Dovolj se je spomniti na vrsto zgodovinskih »nepravic«, ki so jih »popravili« s časovnim zamikom tako, da so obudili kak »spregledan« opus, postavili v ospredje zanimanja kako »obrobno« zvrst, izvili iz pozabe celo kako »zaprašeno« glasbeno teorijo. Če kako »pozabljeno«, »spregledano« ali »nepomembno« ime ne bi imelo možnosti zaživeti v določeni meri kasneje ali pa v drug(ačn)ih okoliščinah, bi imeli danes neprimerljivo skromnejšo glasbeno kulturo. Kričeči glasovi po nujnosti kakovostnega programiranja po »strokovnih merilih« so brez jasne opredelitve lastnih argumentov že zdavnaj izgubili navidezno prepričljivost: samo razširili so družbeni razkorak med »nekakovostnim« in »kakovostnim«, ki še veliko bolj tesno sobiva na obeh polih. Poslušalca nekako ni bilo mogoče oblikovati v tem izračunu kakovosti.
Čeprav o spreminjanju poslušalskega okusa pri nas nimamo veliko informacij, obstaja častitljiva zgodovina spreminjanja glasbenih vrednot, ki so prišle tudi do poslušalcev – ker so imele možnost. In prav v tem iskanju možnosti je DSS odlično sledila nelahki dinamiki med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalci. Ponudila je kakovostno produkcijo notnih edicij in posnetkov in dopolnjevala koncertno ponudbo prestolnice takrat, ko je bilo to najbolj potrebno: ko so bile te dejavnosti zelo skromno prisotne. Oboje ostaja pomembno poslanstvo DSS tudi danes. Obenem je DSS skrbelo za kulturo ustvarjanja glasbe na različne načine, še najbolj s specializiranimi koncerti, v zadnjih letih tudi z odličnimi pogovori s skladatelji. Tudi to je zelo pomembno, danes verjetno osrednje poslanstvo DSS: družbena vloga ustvarjanja se je v letih obstoja DSS očitno precej spremenila. Po eni plati je ustvarjalnost zelo cenjena kot splošna sposobnost slehernika, tudi pravno in ekonomsko je zelo jasno zaščitena. Po drugi plati pa je vloga ustvarjalca kulturno-ekonomsko podcenjena glede na zgodovinsko vlogo, ki jo tako radi častimo v podobah izginjajočih vélikih skladateljskih imen: zadnjih štirideset let govorijo o »padcu v veliko sivino« in »nepreglednosti«. Zato se mi zdi ob 70-letnici delovanja DSS smiselno izreči misel o glasbeni kulturi, ki jo je DSS tako uspešno uspevalo sooblikovati. Glasbene kulture ne tvorijo samo ustvarjena dela, ki jih estetsko, ekonomsko in pravno tako ali drugače vrednotimo. Glasbena kultura temelji na ustvarjanju pogojev, da se estetske, ekonomske, pravne in kakršni že koli druge pragmatične spremenljivke ravnajo po nekem prastarem načelu, da glasba pomaga zbliževati različnosti, ne odvrača od njih. Naj bo nadaljnja pot DSS pri tem še naprej tako uspešna, kot je bila od njene ustanovitve do danes.
dr. Leon Stefanija, red. prof.
Oddelek za muzikologijo FF
