FESTIVAL UNICUM: Nova generacija Akademije za glasbo
Objavljeno: 7. oktober, 2016
Akademija za glasbo, Kazinska dvorana
............................................................................................
V sodelovanju z Akademijo za glasbo Ljubljana
Nova generacija Akademije za glasbo Ljubljana
Skladbe za kitaro in čembalo
PROGRAM:
Frank MARTIN
QUATRE PIECES BREVES
(Danaja Habjanič – kitara)
Pavel ŠIVIC
DVE SKLADBI
(Matic Dolenc – kitara)
Wolfgang MUTHSPIEL
DREI TONSPIELE (II. in III. stavek)
(Kristijan Hren – kitara)
Leon FIRŠT
KOMPLEMENT*
(Matjaž Kreča – kitara, Mojca Lavrenčič – čembalo)
Richard CHARLTON
THRENODY FOR CHERNOBYL (Variations on a Twelve Tone, Theme for Solo Guitar)
(Nataša Zavšek – kitara)
Primož RAMOVŠ
TRIJE TRENUTKI
(Aljaž Ferenc – kitara)
Ivo PETRIĆ
CANZONETTA GIOCOSA (iz Preludiji za kitaro)
(Matjaž Kreča – kitara)
Matej KASTELIC
TEHTANJE*
(Kristijan Hren – kitara, Alice Forcessini – čembalo)
* krstna izvedba
Vstop prost
Galerija
Festivalska knjižica
O POUSTVARJALCIH …
Ko smo na Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani s strani umetniškega vodje festivala Unicum, zaslužnega profesorja Pavla Mihelčiča, prejel vabilo, da bi pripravili koncert s sodobnimi skladbami za kitaro in čembalo, se je postavilo vprašanje, kako zasnovati program. Gre namreč za dva po obsegu sodobne literature zelo različna instrumenta. Oba instrumenta sta v preteklosti imela pomembno vlogo, saj gre za vodilna instrumenta 17. stoletja, kar je manj znano za baročno kitaro, katere literatura 17. stoletja po količini prekaša tako lutenjsko kot tisto za instrumente s tipkami. Čembalo je kasneje izpodrinil klavir, kitara pa je z nadaljnjim razvojem doživela svoj drugi vrh v prvi polovici 19. stoletja ter nato postala eden najbolj priljubljenih instrumentov 20. stoletja.
K sodelovanju smo takoj povabili študente oddelka za kompozicijo in glasbeno teorijo, da napišejo dela za duo teh dveh instrumentov in odzvala sta se Leon Firšt (mentor izr. Prof. D. Bavdek) in Matej Kastelic (mentor red. prof. Marko Mihevc Muni). Sicer je po baroku to kombinacijo prvi uporabil mehiški skladatelj Manuel Maria Ponce (Sonata), kasneje pa po dosegljivih podatkih samo še S. Dodgson (Duo concertante, 1968), G. Petrassi (Alian,1977), J. W. Duarte (Insieme, 1982) ter B. Stevens (Automn sequence, 1984). Obe noviteti bosta tako kar pomembno obogatili tovrstno literaturo.
Preostanek programa predstavljajo skladbe za samo kitaro. Do 20. stoletja so za ta instrument pisali skoraj izključno kitaristi izvajalci in vladalo je mnenje, ki ga je v svoji znameniti razpravi o moderni instrumentaciji (1844) najbolje ponazoril H. Berlioz z besedami »nihče ne more pisati za kitaro razen kitarista«. Seveda je 20. stoletje to popolnoma demantiralo in za kitaro so vrhunsko literaturo napisali mnogi najvidnejši skladatelji ne kitaristi ter večkrat odkrili tudi nove izrazne možnosti tega subtilnega instrumenta. Eden izmed teh je tudi Frank Martin, ki je svojo skladbo Quatre pieces breves napisal že l. 1933. Gre za eno prvih kitarskih skladb, pisanih z modernimi, po romantičnimi kompozicijskimi tehnikami. Znameniti Andre Segovia, za katerega je Martin skladbo napisal, jo je ignoriral in tako je bila prva izvedba šele l. 1947, še prej pa jo je Martin priredil tudi za klavir in orkester. Tudi sicer na koncertu prevladujejo skladbe skladateljev ne kitaristov, med njimi imajo pomemben delež skladbe slovenskih skladateljev. Med njimi bi posebej omenil Primoža Ramovša, ki je tudi prvi slovenski skladatelj nekitarist, avtor skladbe za kitaro (Dva Nocturna, 1968). Po ne preveč navdušenem sprejemu na koncertu ob prvi izvedbi (S. Behrend) se je Ramovš zaobljubil, da za kitaro ne bo več pisal, na srečo pa je svojo obljubo večkrat prekršil. Med drugim tudi s skladbo Trije trenutki za kitaro (1991), ki jo je napisal za puljskega kitarista M. Opalića, ki skladbe, podobno kot Segovia Martina, ni nikoli izvedel in je prvo izvedbo doživela šele leta 2003. Leta 1984 je svoji edini skladbi za solistično kitaro in sicer v 12 tonski tehniki napisal napisal Pavel Šivic, ki je sicer tudi avtor komornih del s kitaro. V 80. leta sodita tudi skladbi dveh skladateljev kitaristov, W. Mutspiela (1984) in R. Charltona (1886). Solistične skladbe za kitaro na koncertu zaključuje še eno tehtno slovensko delo, Canzionetta Giocozza iz leta 2003 skladatelja Iva Petrića.
Izvajalci so študenti kitare iz razredov doc. Katje Porovne Silič (D. Habjanič, K. Hren), red. prof. Tomaža Rajteriča (N. Zavšek, M. Kreča) ter red. prof. Andreja Grafenauerja (M. Dolenc, A. Ferenc), mentor čembalistk pa je izr. prof. Egon Mihajlovič.
Več slik
