Dirigenti

Marko HRIBERNIK
je študiral klavir na ljubljanski Akademiji  za glasbo v razredu prof. Acija Bertonclja in leta 1998 z odliko diplomiral. Leto dni je vzporedno študiral tudi dirigiranje pri prof. Antonu Nanutu. Po opravljenem študiju na ljubljanski akademiji je nadaljeval usposabljanje s področja orkestrskega dirigiranja na Univerzi za glasbo na Dunaju v razredu prof. Uroša Lajovica.  Po opravljeni prvi diplomi se je izpopolnjeval še v zborovskem dirigiranju v razredu prof. Güntherja Theuringa. Magistriral je z najvišjo oceno junija 2004 s koncertom v zlati dvorani Musikvereina in Orkestrom Avstrijskega Radia. Marko Hribernik je aktiven kot pianist, korepetitor in komorni  glasbenik. Za svoje dosežke na področju pianizma je že v času študija v Ljubljani prejel študentsko Prešernovo nagrado. Sodeluje z vsemi slovenskimi orkestri, Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko filharmonijo,etc. Kot dirigent je aktiven tudi v inozemstvu (Anglija, Italija, Kazahstan, Avstrija, Češka, Nemčija, Hrvaška). Leta 2004 je za eno leto sprejel mesto rezidenčnega dirigenta v Slovenski filharmoniji. Zadnje čase se posebej ukvarja tudi z novo glasbo. Tako je dirigent orkestra KOS Društva slovenskih skladateljev in ansambla za novo glasbo Akademije za glasbo. Krstno je izvedel že več del slovenskih skladateljev. Njegov zadnji projekt je ustanovitev društva Claves musicae pod okriljem katerega deluje tudi komorni orkester Academia Sancti Petri.; orkester je izvedel že nekaj zelo uspešnih koncertov.  Snema za Radio in televizijo Slovenije.

David DeVILLIERS
se je rodil v Cape Townu v Južni Afriki. Po uspešno končanem študiju klavirja je s pomočjo štipendije nadaljeval študij dirigiranja v Nemčiji, kjer je ostal do danes. Po študiju je naprej delal kot korepetitor, potem pa postal stalni dirigent v operi v Frankfurtu ob Maini. V nadaljnji  karieri je bil šef dirigent komornega orkestra Ad artem de Metz v francoskem Metzu, dirigent in vršilec dolžnosti generalnega direktorja Mestnih odrov v Bielefeldu ter vodja operne hiše v Giessnu. Dirigiral je simfoničnim orkestrom v Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Koreji in Južni Afriki. Njegov repertoar obsega vse od baročnih do sodobnih kompozicij. Znan je tudi kot dirigent, ki orkester rad dopolnjuje z drugimi glasbenimi zvrstmi. S koelnskim radijskim orkestrom na primer sodeluje kot dirigent simfoničnega jazza in filmske glasbe, slovensko občinstvo pa se ga najbrž spominja s koncerta s Siddharto in našimi simfoniki. Septembra 2003 je prevzel paličico šefa dirigenta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. 

Anton NANUT
se je rodil v Kanalu ob Soči. Dirigiranje študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, s katerim je gostoval v Londonu, Pragi, Varšavi, na Madžarskem, v Italiji in Avstriji. Po dohodu iz Dubrovnika je kariero nadaljeval kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Filharmonike je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Poljsko, Sovjetsko zvezo in ZDA. V obdobju med 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 150 zgoščenk ter gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku, v Teatru Colon v Buenos Airesu, v Ciudad de Mexicu in številnih evropskih državah. Dirigiral je orkestrom, kot so Dresden Staatkappelle, Simfonični orkester radia Berlin, Filharmonični orkester Ciudad de Mexico in mnogim drugim. Za umetniške dosežke je prejel številne nagrade, med njimi tudi medaljo Carnegie Hall, medaljo Bedřicha Smetane ter medaljo milanskega koncertnega združenja. Bil je dolgoletni vodja Slovenskega okteta.

Marko MUNIH
je diplomiral iz dirigiranja pri prof Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po diplomi se je leto dni izpopolnjeval pri mojstru Lovru Matačiču v Frankfurtu, Nemčija. Najprej je bil korepetitor v Slovenski filharmoniji, nato je bil dirigent orkestra Slovenske filharmonije (1963-71).  Med leti 1965-75 je bil tudi umetniški vodja in dirigent Akademskega pevskega zbora »Tone Tomšič«, s katerim  je dosegel izredne umetniške uspehe in prepotoval Evropo,  Ameriko in Kanado. Je imetnik mnogih prestižnih nagrad; leta 1960 je za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 1969  pa nagrado Prešernovega sklada za umetniško vodenje APZ »Tone Tomšič«;  leta 1983 so mu podelili Betettovo nagrado za poustvarjalnost, leta 1985 pa je že drugič prejel nagrado Prešernovega sklada za izvedbo slovenskih del z orkestrom Slovenske filharmonije. Od leta 1971 do 1979, je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Njegova umetniška osebnost se je skoraj hkrati oblikovala tako na zborovskem, kot na orkestrskem področju glasbenega poustvarjanja. Velike izkušnje, ki si jih je nabral pri delu z dvema eminentnima zborovskima ansambloma na Slovenskem, so dirigenta Marka Muniha izoblikovale v tenkočutnega in muzikalno globoko osveščenega poustvarjalca tuje in domače vokalno-instrumentalne glasbene literature. Njegovo dirigentsko delo preveva izbran okus, ki mu stojita ob strani izvrstno tehnično znanje in neminljiva glasbena podoživetost. S svojim dirigentskim delom je dal viden in tehten prispevek slovenskemu glasbenemu življenju. Vrsta zborovskih pa tudi orkestrskih del je posnetih na gramofonskih in laserskih ploščah, shranjenih v arhivih RTV Slovenija. Kot gostujoči dirigent redno nastopa s Simfoniki RTV ter drugimi orkestri tako doma, kot tudi na mednarodnih odrih.

Jürgen BRUNS
je v letih 1983-88 študiral violino in dirigiranje na Akademiji za glasbo "Hanns Eisler" v Berlinu in še kot študent postal član Berlinskega simfoničnega orkestra. Dirigiranje je študiral pri Rolfu Reuterju (Akademija za glasbo “Hanns Eisler” Berlin), izpopolnjeval se je pri Gilbertu Vargi ter Florence in Charlesu Brucku v Parizu, študij pa je med leti 1992-92 nadaljeval na "Pierre Monteux School" v Združenih državah Amerike. V času študija je  bil šef dirigent Berlinske komične opere. Da bi lahko več časa posvečal dirigiranju, je leta 1991 zapustil mesto violinista Berlinskega simfoničnega orkestra; v naslednjih letih se je udeleževal mednarodnih mojstrskih tečajev in tekmovanj v dirigiranju, kjer je osvojil številne nagrade. Sledila so povabila različnih orkestrov in opernih hiš, kar je Jürgenu Brunsu omogočilo aktivno dirigentsko kariero tako v Nemčiji, kot tudi drugod po Evropi. Jürgen Bruns  je reden gost mednarodnih festivalov kot so “Festival International de Musique Sion“ (Mednarodni glasbeni festival v Sionu), „Kurt-Weill-Fest Dessau“ (Kurt Weill Festival v Dessauu), „ Dresdner Musikfestspiele“ (Glasbeni festival v Dresdnu) in „Ravello Festival“. Kot glasbeni direktor sodeluje s priznanimi gledališkimi direktorji, med katerimi je tudi  direktor Nemšega gledališča Berlin, Peter Zadek, s katerim je Jürgen Bruns pogosto sodeloval, nazadnje v Zadkovi produkciji Brechtovega dela “Mati Korajža”, ki je trenutno na sporedu Nemškega gledališča v Berlinu. Zadnja leta predstavlja obujanje bogate glasbene tradicije predvojnega Berlina pomemben del umetniškega delovanja dirigenta Jürgena Brunsa. Vpliv te očarljive, izbrušene glasbene scene, ki vključuje mnoge v času nacizma pregnane skladatelje židovskega rodu, kot so Franz Schreker, Ernst Toch, Karol Rathaus, Berthold Goldschmidt in Kurt Weill, je čutiti še danes. Leta 1991 je Jürgen Bruns ustanovil Kammersymphonie Berlin, ki ga umetniško vodi še danes. Pri delu z orkestrom se osredotoča  na sodobno klasično glasbo in dela v času nacizma izgnanih skladateljev; leta 2001 sta orkester in dirigent za svoje delovanje prejela prestižno nagrado Glasbene Fundacije Siemens, „Siemens-Förderpreis“.  Dirigent Jürgen Bruns je prejemnik sponzorske nagrade "Förderpreis Musik", ki jo podeljujeta glasbena akademija Rheinberg Musikakademie in Zvezno nemško okrožje Brandenburg.S Kammersymphonie Berlin in drugimi orkestri je posnel različne zgoščenke (pri založbah EDA, Signum, Quadriga, Lynor, Sony, Capriccio, Deutsche Grammophon), pa tudi filmske in radijske posnetke. Številna dela, predvsem izgnanih skladateljev kot so Goldschmidt, Rathaus, Schreker in drugi so bila posneta prvič. Njegovo konceptualno načrtovanje koncertnih programov, v katerih klasično glasbo združuje z drugimi umetniškimi žanri pogosto predstavlja izziv že uveljavljenim oblikam tradicionalnih državnih gledališč in koncertnih poslovalnic ter uspešno odpira vrata novim poslušalcem.